Osnovna naloga šole je pripravljanje mladih ljudi na nadaljnje šolanje in na vstop v življenje. Ni samo kraj, kjer se posreduje znanje in kjer se mladi ljudje oblikujejo tako, da so sprejemljivi za okolje. Šola je kulturna ustanova, v katerem preteklost organsko raste v prihodnost. Zato niso prazne besede, da šola postavlja temelje za prihodnost.
Grozi pa ji nazadovanje, saj sta se njeni temeljni nalogi, poučevanje in vzgoja, spremenili v »mukotrpnost ubadanja s papirji«. Pomembna vprašanja so postala: kje je napisano, kateri člen, kateri predpis …? Kar ni zapisano, ne obstaja, izrečena beseda nima teže. Štejejo papirji, če se kaj zalomi. V šolah smo postali “obsedeni” s popisovanjem vseh okoliščin, izjav, vzgojnih postopkov, z obveščanjem staršev, z lovom za dovoljenji tega in onega. Razredniki, učitelji, vzgojitelji, šolski svetovalni delavci in ravnatelji so postali bolj podobni sodnikom in odvetnikom kot pedagogom. Pristen odnos med učencem in učiteljem, med učiteljem in staršem je postal predmet pravnega in vsakršnega barantanja, izigravanja, žuganja z odvetniki in inšpekcijami. Na različne načine se ruši, včasih že prav nesramno in ponižujoče, avtoriteto učitelja ali vzgojitelja, obenem pa se od njega pričakuje, da dobro uči in vzgaja.
Za povrh smo dali otrokom toliko svobode, da ne vedo več, kaj bi z njo. V tej situaciji šolniki težko postavljamo meje, še težje pa je, če teh meja ne podpirajo oz. jim nasprotujejo starši. Vsak vleče na svojo stran, zato ne eni ne drugi nimamo prave avtoritete. A meje so otrokom nujno potrebne, da se naučijo, kaj je dobro in kaj ne, kaj se sme in česa nikakor ne. Zgodovina pedagogike nas uči, da bolj kot otroka vzgajamo »svobodno«, manj svoboden postane. Naš psihološki ustroj je namreč ustvarjen za jasna pravila. Ta nam omogočajo delovanje in ravnanje v svetu, kakršen pač je.
Za zdrav otrokov osebnostni razvoj je ključnega pomena tudi upoštevanje generacijske meje. To pomeni, da doma starši z otrokom delajo, ne pa da delajo namesto njega. To nespametno početje je podobno tisti šali, ko učiteljica vpraša učenca: »Ali ti oči še zmerom pomaga pri pisanju spisov?« Učenec ji odgovori: »Ne več. Zadnji ‘cvek’ ga je povsem zlomil.« Torej naj šolsko delo starši prepustijo otrokom, sicer bodo otroci ostali otroci, za katere bodo morali skrbeti tudi, ko bodo ti odrasli.
Morda je »Sveto leto Božjega usmiljenja« pravi čas in priložnost, da si tako pedagogi kot starši zastavimo vprašanje, ki so ga množice postavile Janezu Krstniku: »In mi (starši, učitelji, vzgojitelji …), kaj naj storimo? (Lk, 3,14)« Naj vsak izmed nas prestopi sveta vrata božjepotnega svetišča s prošnjo, da nam Jezus pokaže pot, kako iz začaranega kroga zmedenih teorij, ideologij, razmišljanja in ravnanja, saj je »učil kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor njihovi pismouki« (Mt 7, 29). Božja beseda nam daje moč, da bi se človek ne zmotil, da ne bi pod življenjskimi bremeni in spričo različnih skušnjav stopil na lažno vzgojno pot.
Prava pot je pot prizadevanja, da bi zmogli vsak dan živeti odgovorno kot pedagogi ali starši. To pomeni, da vse, kar počnemo za šolarja oz. otroka iz dneva v dan (vzgajamo, učimo, tako ali drugače pomagamo otroku …), »počnemo iskreno, stoodstotno. Česar se lotimo, izpeljimo do konca. Spoštovanje (avtoriteto) si pridobimo s strokovnim delom, z doslednostjo, z izpolnjevanjem obljub in z nenehnim trudom. In s poštenostjo in resnicoljubnostjo ter s pravo mero pedagoške odločnosti ali strogosti. Vnašajmo ljubezen v odnose, potrpežljivost v dejanja in čistost v misli. Delo (pedagoško, starševsko), v katero vlagamo veselje, nas notranje bogati. Ne bodimo zdolgočaseni in naveličani. Bodimo hvaležni Bogu, da sploh lahko delamo to, kar delamo. To je dar« je povzeta in trenutku primerna misel mag. p. Silva Šinkovca, ki je po osnovni izobrazbi tudi sam pedagog, zato dobro ve, kaj govori.
Boljšega in konkretnejšega odgovora za naše delovanje v svetem letu Božjega usmiljenja in tudi sicer – si ne bi mogli želeti. V zaupanju v Boga se držimo tega in verujemo, da nas Bog ne bo pustil same na tej poti.
Razmišljanja pripravljajo člani Društva katoliških pedagogov Slovenije, ki skupaj s slovenskimi škofi v velikonočnem času organizirajo svetoletna romanja učiteljev.
