Moj namen je prikaz drugačnih dejstev, učinkov gospodarske politike in ukrepov, ki smo jim priča v zadnjem obdobju. Moj pogled temelji na osnovi praktičnih izkušenj poslovanja v pretežni meri na tujih trgih. So ukrepi in so stvari, ki so v škodo nam vsem in nimajo niti tržne niti človeške logike, zato je prav, da jih obelodanimo. Na prostem trgu so pravila zelo jasna in posledice odločitev lahko boleče. V politiki je seveda drugače, ni meril, ni odgovornosti, je samo veliko besed, ki jih politiki trosijo in njih nič ne stanejo, stanejo pa nas, davkoplačevalce. Preveč stvari gre narobe, upam, da to vidimo vsi.
Dober lastnik podjetja ali odgovorni politik ne bi nikoli ravnala na način, kot to počne trenutna aktivistična oblast. Gre za pomanjkanje vizije, za nizko intelektualno raven in lahkoživost oblastnikov. V ozadju vsakega ukrepa se skriva grožnja. Občutek je, da so ukrepi posledice narcisoidnosti in za državljane nimajo nikakršne koristi. Vsak ukrep se v naših očeh žal vidi kot nov žebelj v krsto uspešnega razvoja Slovenije. Težko je verjeti, da je vzrok za tako obnašanje nesposobnost, bolj verjetno gre za načrtno in sistematično povzročanje kaosa. Tudi komunikacija sama bolj spominja na partijske direktive, kot na občutljive in premišljene ekonomske ukrepe.
Čeprav režimska propaganda deluje s polno paro, s preusmerjanjem pozornosti na banalnosti, prihaja čas, da kritična javnost prepreči enoumje in samovoljo vladajoče elite. Kakšno vizijo sploh imajo za nas, državljane, novodobni revolucionarji. Evidenca delovnega časa in pravica do odklopa sta dva pompozna ukrepa, ki na videz ščitita pravice delavcev, v realnosti pa gre zgolj za demagogijo in pesek v oči naivnih državljanov. Gre za skrajno ideologijo, ki ji na videz ni kaj očitati, razen da nima stika z realnim življenjem in ustvarja mit o zlobnih delodajalcih in izkoriščanih delavcih. Gre za vsiljevanje teorije odtujenosti in konflikta, ki je bil aktualen ob začetkih kapitalizma pred sto in več leti. Svet je že davno presegel tovrstne konflikte in v glavnem deluje v duhu vzajemnega sodelovanja in zaupanja, ker se samo tako lahko uspešno nekaj ustvari. Cilj ukrepov je preusmerjanje pozornosti, teater človekoljubja za naivne državljane.
Oblast s tako udobno večino v parlamentu bi zlahka dosegla kaj dobrega in pozitivnega za državo Slovenijo. Vendar večino dejavnosti in energije posveča ukrepom za lagodno življenje njenih posameznikov. Namesto podpore ustvarjalnosti in podjetnosti, je postalo ustvarjanje birokratskih ovir največji uspeh te vlade. Vsakemu dobromislečemu državljanu bi zdaj že moralo biti jasno, da so ukrepi zlonamerni, neživljenjski in samo del kulturnega boja elite za ohranjanje oblasti. Vendar začuda še kar visok procent državljanov to kupuje in verjame v socialistični raj. Verjetno je to posledica dolgoletne vladavine ene partije in izgubljenega občutka za laži in nesmisle. V takem okolju vsi argumenti izgubijo smisel in razumni ljudje obmolknejo. Zdrava pamet je v Butalah pač odveč. Težko je že slediti vsem absurdom, ki jih producira oblast, ki za vzdrževanja absurda potrebuje vedno več birokracije, vedno več propagandistov, ki hvalijo sončno kraljestvo, ker so eksistenčno odvisni od milosti oblasti. Pa bi lahko naredili veliko dobrega za ljudi in za Slovenijo. Lahko bi preprosto poenostavili predpise o gradnji objektov, ker to zmorejo v Avstriji, Franciji in celo v Italiji. Vendar cilj oblasti ni dobrobit nas vseh, je samo boj za dediščino revolucije, ki ne zahteva preveč napora. Veliko posameznikov na račun ideologije propadlega režima živi lagodno. Nič ne bi bilo narobe, če bi čaščenje preteklosti počeli za svoj denar v prostem času. Davkoplačevalcem še ni prišlo v zavest, da množico aktivistov in funkcionarjev režima plačujemo mi sami. Posledice so draginja, davki in najbolj zvesta spremljevalka socializma, korupcija.
V sklop siromašenja državljanov spada tudi uvedba naprednih obračunov elektrike. Gre za nateg po recepturi iz nam dragega Balkana, ko se s kompliciranim prikazom preprostih stvari zamegli realno podobo. Nekoč je bil obračun preprosto po moči in porabi. Od takrat se ni kaj dosti spremenilo, voda še vedno teče, premog gori in atomi se cepijo. Elektrike niso odkrili v Svobodi, odkrili so samo napredne načine izkoriščanja monopolnega položaja. Ker elektriko pač vsi potrebujemo, so apetiti veliki, manever pa precej prozoren. To, kar počnejo, je preprosto tako, kot bi šel v restavracijo, naročil mineštro, potem pa bi natakar prinesel račun posebej za korenje, fižol, grah, krompir itd. in bi trdil, da je cena visoka zaradi krompirja, ker se predvideva slaba letina. Več kot je megle, več je možnosti za korupcijo.
Skrbi nas lahko tudi zdravstvo, ki postaja tipična žrtev levičarskih aktivistov. Javno zdravstvo za vsako ceno, javno zdravstvo za fanatike, ki nikoli niso naredili poštene analize, koliko denarja to stane in koliko ga ponikne v labirintih t.i. socialne države. Zaposleni vplačujemo veliko denarja v javno zdravstvo, solidarno plačujemo glede na višino plače in smo deležni enakih storitev. Rešitev bi bila zelo preprosta, če bi prišli na dan s številkami in dopustili zdravo konkurenco med javnim in zasebnim. Če želiš zares nekaj organizirati in urediti, je najprej potrebno zapustiti okolje udobja in prestiža in trdo delati. Tega seveda aktivistična oblast ni navajena, ker je na oblasti zato, da nam obljublja svetlo prihodnost. Take prihodnosti seveda nikoli ne bo, ne za nas.
Na ključnih mestih v državi pa bodo ostali nesposobni in arogantni posamezniki, ki bodo še dolgo najedali zdravo jedro te družbe. Tudi na korupcijo v državi smo postali imuni, ker je aktivistična oblast napake sposobna videti samo pri ideoloških nasprotnikih in deluje izrazito diskriminatorno. Ne smemo pozabiti, da je ideologija, ki nam vlada danes, nekoč že pometla z intelektualci, zaplenila premoženje podjetnim posameznikom in desetletja lagodno živela na tuj račun. Tudi danes se dogaja razlaščanje, le da na bolj prikrit način. Denar se deli zaslužnim privilegiranim upokojencem, kvazi kulturnikom, zgublja se v mega projektih železniških postaj in investicijah, ki so same sebi namen. Oblast pa nekritično troši, ker smatra, da je to njena naloga in pravica. Proračun je, kot kaže, raztegljiv in državljani polni razumevanja. Korupcija je postala neobvladljiva, ker ima svoj vzrok v sistemu. Če bi želeli kaj spremeniti, bi morali dati velike projekte v upravo ljudem, ki imajo integriteto in so dovolj bogati, odgovorni in sposobni in predvsem izkušeni, da znajo pošteno oceniti vrednosti. Imajo Boscarola, Akrapoviča, Lotriča, Štrancarja, Pečečnika in še veliko drugih, ki bi jih lahko vključili v razvoj Slovenije. Tega seveda ne bodo naredili, ker porabijo večino časa za ukvarjanje samih s seboj. Podjetja in državljani pa ostajamo v negotovosti, talci nepredvidljivih oblastnikov.
