M. Miklavčič, Zarečeno: Sladko spite, Slovenci!

Domala vsak izmed nas se zjutraj, ko zazvoni ura, prebuja po svoje. Nekateri zato, da odprejo oči, potrebujejo veliko časa, drugim zadošča sekunda, morda dve, pa so bistri in poskočni ter pripravljeni na nove izzive.
Prebujanje je neke vrste čudež.
Ne prebujamo se ”le” vsako jutro…..
– v prispodobi – se lahko prebuja naše telo, misli, hotenja.
Prebuja se naša duša- tudi srce. Pa zavest. Odnos do sebe, do sveta.

Ta misel o prebujanju me je prevevala včeraj, med gledanjem intervjuja z Igorjem Omerzo na TV Slovenija. Ob njem sem imela zoprn občutek, da večina Slovencev spi že več kot 25 let, da se sploh še niso prebudili. In to ni bil dober občutek. Običajnemu človeku zadošča 8 ur spanca- Slovencu je še 25 let premalo.
Letos mineva 15 let od terorističnih napadov na New York, ki so se zgodili 11. septembra 2001. To je bil dan, ki je spremenil potek zgodovine. Dediščina tega dogodka in odzivov nanj še vedno močno kroji tudi našo sedanjost.
»Šok civilizacij«, o katerem dobronamerni in s preštevilnimi svoboščinami prežeti Evropejci ne marajo nič vedeti in nič slišati in zato tiščijo glavo v pesek kakor noji, se dejansko še zmeraj dogaja pred našimi očmi.
Simbolično se je začelo kot že rečeno, z napadom na trgovinska dvojčka v New Yorku, se lani nadaljevalo s streljanjem v pariškem uredništvu satiričnega časopisa Charlie Hebdo, stopnjevalo s pokolom v pariški dvorani Bataklan novembra lani in usodno počilo še na sloviti Angleški promenadi v Nici na večer francoskega narodnega praznika 14. julija, ko se solze, potočene ob prejšnjih zločinih, niso še niti posušile
Angeli smrti so dobro opravili svoje delo, slovita francoska policija je bila proti njim brez moči. Morda zato, ker Francija, kot iznajditeljica slovitih človekovih pravic, še zmeraj spi in se ne zaveda, da so prav človekove pravice za napadalce kot rdeča cunja za bika, pa naj jim bo to prav ali ne?!
V tej državi so pred dnevi vsaj tisti, ki morajo živeti od praktičnega dela svojih rok, to pa so kmetje in avtoprevozniki, s traktorji in tovornjaki zablokirali ceste, ki vodijo proti Veliki Britaniji. Zahtevali so izpraznitev največjega begunskega taborišča v Franciji, ki ga imenujejo ‘džungla’. Zaradi nemogočih razmer, ki so jim priča na tem območju, imajo velike težave tudi slovenski prevozniki. Če ne zaradi neprijetnega nadlegovanja, pa zaradi visokih kazni, ki so jih dobili, ker niso vedeli, da prevažajo begunce, ki so se jim na skrivaj zalezli v zadnje dele tovornjakov.

Več lahko preberete na blogu Zarečeno.