Staro italijansko voščilo novorojencu zaželi, da bi živel v dolgočasnih časih.
Če ste bolj občutljivi, naj dodam željo, da se ne bi čisto po naključju znašli pred sprejemanjem pomembnih odločitev, ki bodo vplivale na veliko ljudi za mnogo let. In če se vam to zgodi, vam želim moč, da pogledate proč in se delate, da ne vidite ničesar.
Žal, ne morem. Zato bo to pisanje osebno.
Kolumno bom uporabil za obveščanje avtorjev v najširšem pomenu besede, torej vseh, ki spadajo v kategorijo “prevajalec ali dedič književnih in dramskih del, publicističnih del, znanstvenih in tehničnih del, učbenikov, fotografij ali ilustracij”.
Če spadate v katerokoli od teh skupin, preberite in obvestite kolegice in kolege, prosim.
Avtorske pravice
Odnos slovenskih avtorjev do edinega, kar imajo, avtorskih pravic, je katastrofalen. Česa takega drugje po zahodnem svetu ne vidite. Toliko mazohizma, samoponiževanja, stokanja in vekanja drugje ni. Založniki sami se, ko popijejo kozarček, začnejo šaliti o znanih imenih in pogodbah, ki jih podpisujejo, ter se čudijo, da ne podpišejo le prve uničujoče pogodbe, marveč se vedno znova vračajo po naslednje odmerke ponižanja.
Avtorji so zadeti od poslanstva in samopromocije, kot da še ne bi opazili, da na blagajni lokalne trgovine teh dveh valut ne sprejemajo, marveč zahtevajo nekakšne potiskane papirčke in okrogle koščke kovine.
Zato tudi odnos javnosti do ustvarjalnega dela ne more biti drugačen: zidaki so najvišji domet, sadovi uma pa ništrc, saj se vedno najde znanec, ki bo nekaj spacal. Vse kradejo, kopirajo, zlorabljajo, in ker je vse zastonj, od znanja do umetnosti, smo pač predmoderna družba. Ministrstvo za gospodarstvo, recimo, kreativnih industrij, s katerimi služi zahodni svet, sploh ne šteje za del gospodarstva, v šolah, še posebej osnovnih, pa je kopiranje, torej kraja intelektualnih dobrin, nekaj samoumevnega.
Janezki se torej naučijo, kar potem znajo. In če se izselijo, jih tam s kaznimi hitro poučijo o delovanju sodobnega sveta.
Desetletja poskušam odnos po svojih najboljših močeh spremeniti, a v glavnem neuspešno. Res je: če avtor hoče biti nategnjen, kaj mu morem? Manj razumevanja imam za organizacije, ki bi se z zaščito članov morale ukvarjati, recimo za društva pisateljev in prevajalcev.
…
Čez nekaj dni me je sredi mesta ustavil neznanec in me začel zmerjati. Tako penast je bil, da nisem razumel, kaj naj bi mu storil. Menda mastno služim na njegov račun.
Še isti dan so me klicali za nastop, in ko sem vprašal za honorar, se je iz telefona vsul plaz žaljivk, češ, človek kot jaz na honorar niti pomisliti ne bi smel! Prekinjena zveza.
Uredniku literarne revije sem poslal zgodbo in dobil nazaj pismo o svojem škandaloznem ravnanju.
Pojma nisem imel, kaj se dogaja, a očitno je bilo, da sem prekršil močan tabu in me je družba izločila.
Končno je bil nekdo dobrosrčen in mi posredoval pisanje, ki ga je Rok Kvaternik poslal članom in s katerim jih je pridobival za podporo ter podpisana pooblastila (torej glasove na skupščini). Bodite pozorni na tale odstavek:
“Zavzemamo se za drastično znižanje stroškov poslovodenja. Posamezniki, ki prejemajo mesečno 3.000 evrov za nekaj ur dela tedensko, nimajo z realnostjo očitno več nobenega stika.”
Kot sem povedal, sva v poslovodstvu dva: predstavnik založnikov in avtorjev. V moji pogodbi je znesek 1.080 evrov bruto. Rok Kvaternik pa je razposlal dopis, v katerem je zapisal, da prejmem (torej neto znesek!) tri tisočake, kar vsak bralec takoj zmnoži v šest tisočakov bruto mesečno.
Slovenski moment številka 2: če hočete koga diskreditirati, objavite podatke o njegovi visoki plači. Tako je France Arhar leta 2002 takoj odletel iz predsedniške dirke, šef slabe banke lani tudi itd. Visoka plača je greh, ki ga Slovenci ne odpuščamo. Če bi pobijal in klal, bi se me izogibali, a bi veljal za frajerja. Če bi državo ogoljufal za milijone, bi me trepljali po ramenih, car si. A visoka plača za lastno delo je skrajni slovenski tabu, kdor ga prekrši, pa je izobčen. To bo seveda resno vplivalo na vsa moja pisateljska pogajanja, kajti sum, da je ta človek nekoč imel dobro plačo, bo ostal. Česa takega Slovenci ne oprostijo.
Več lahko preberete na siol.net.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
