Takole mi je pripovedovala znanka, ena vodilnih slovenskih oblikovalk, malo mlajša od mene: “Prišla je prijazna nižja uradnica iz velike slovenske korporacije, največje na svojem področju, in me milo prosila, ali bi zanje oblikovala neki izdelek. Za ta namen nimajo prav nobenega denarja, žal. Tako je jamrala, da sem privolila in naredila, kar je želela. Miha, ali veš, da je potem ta izdelek dobil celo nagrado za najboljšega v svoji kategoriji? Nagrada je bolj simbolno finančna, podjetje je dobilo nekaj sto evrov, ampak so bili tako prijazni, da mi bodo pol nakazali, so rekli.”
Ste se kdaj vprašali, kako se počuti človek, katerega sogovornik nenadoma začne škrtati z zobmi, nato se s pestmi tolči po glavi, nazadnje pa vstane in začne s čelom butati ob zid? Ne vem, ker sem bil jaz tisti, ki je škrtal in se tolkel. Ne od besa, marveč zaradi gnusa.
Zgodba je resnična, zakril sem podrobnosti, ker me je za to prosila znanka, da ji v tistem podjetju ne bi zamerili (zdaj sem spet malo škrtal in se tolkel ob zid). Žalostno pa je, da jo pravzaprav pogosto slišim v teh krajih – ampak samo tu! –, čeprav ponavadi nima tako srečnega konca, da bi korporacije kar delile nagrade, ki so jim jih prislužili avtorji z brezplačnim delom.
Poglejmo celotno prigodo pobliže in po delčkih – kako je sploh mogoča?
Šefi in zaposleni
Šef krepke korporacije torej najde nekega podrejenega siromaka in mu ukaže, naj za izdelek priskrbi najboljše oblikovanje. Na voljo mu da nič (0) evrov proračuna.
To bi v kaki Nemčiji, recimo, razumeli kot mobing in šefa takoj prijavili, saj zahteva nemogoče.
Kot bi rekel podrejenemu: “Ta prostor mi opremite z najboljšim pohištvom, tule naj bo najdražji HiFi, tam pa luksuzni avtomobil. Na voljo imate nič (0) evrov proračuna.”
Podrejeni bi lahko izbiral med dvema vprašanjema: “Čakajte, naj vse to nakradem ali kaj?” Ali pa: “Se vam je zmešalo?”
Če pa šef zahteva brezplačne vsebine in ne strojne opreme, se podrejeni ne bo čudil.
Obema je namreč jasno, da je to nekaj, kar se dobi zastonj, torej nekaj, kar se krade.
Gre za posledico naše osnovnošolske vzgoje, saj učiteljice in učitelji že otroke naučijo, da je ustvarjalno delo nevredno, vse se lahko kopira, krade in pograbi.
Poslovno in osebno
Tako se podrejenemu zdi normalno, da bo neki ustvarjalec delal zastonj. Sploh nima občutka, da bi moral šefovo zahtevo zavrniti kot nemogočo in ga takoj prijaviti zaradi mobinga.
Odpravi se torej do ustvarjalca in jamra, jamra, jamra. V tem trenutku vskoči druga lokalna posebnost: Slovenija je premajhna in premalo moderna, da bi ločili zasebno od službenega. Namesto da bi ustvarjalec rekel, oprostite, prihajate iz velike korporacije in naročate delo pri mojem malem S. P.-ju – gre torej za odnos med dvema pravnima subjektoma –, kje imate naročilnico, zagleda ubogo Francko, ki teče za vozom, in to v njegovo smer. In tako privoli in dela zastonj.
Klone vsekakor tudi zato, ker ga okolica neprestano prepričuje – bolj nezavedno, z odnosom –, da je tisto, kar je sad ustvarjalnosti, zadnje govno, štejejo samo zidaki in vijaki. Zato se počuti negotovega in se vda občutkom krivde.
Dobrota na koncu zmaga
Ker je delo opravljeno točno tako, kot si je šef zaželel, je to le potrditev, da je imel prav: ustvarjalna dela so zastonj, le zaželeti si jih je treba. Dodatno potrditev, da je dobro izbral, mu prinese še nagrada. V tem trenutku se počuti že tako vzvišenega, da hoče svojo samopodobo plemenitega gospodarja nadgraditi: naj bo – pol zneska bomo nakazali ustvarjalcu. S tem ga postavi v edino vlogo, ki jo slovenstvo za ustvarjalce predvideva: družbeni paraziti, odvisni od naše dobre volje.
Več lahko preberete na siol.net.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
