Za tiste, ki ste prejšnji teden preživeli na Marsu, kratek povzetek dogajanja, v katerem je glavno vlogo igral Gašpar Gašpar Mišič: vozil je pijan, ni ustavil policistom ter kršil javni red in mir.
Skratka, kot je naslednje jutro povzel sam: “Živemu človeku se vse zgodi.”
A naši možgani vsebujejo tudi PR-oddelek, ki nas hitro opraviči, zgladi naše napake in nas potegne iz blata. Dan pozneje je postala zgodba povsem drugačna:
“Gašpar Mišič medtem vztraja pri svojem in ne namerava odstopiti. Povedal je, da je bil kot predsednik uprave ‘več kot očitno opazovan’. Policijsko kontrolo in alkotest, ki je pokazal 0,59 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, označil za ‘akcijo’ in dejal, da ima velik pomislek, da mu je ‘to nekdo elegantno serviral’.”
Skratka, iz pijančevanja je nastala zarota, kot se vedno zgodi z našimi politiki. To je normalno, a v nas vseeno vzbudi radovednost – kdo je bil tisti, ki je zagrešil gnusno dejanje, ki ga je Gašpar Mišič opisal kot: “Podstavili so mi buteljko vina na mizo”? Najboljši umi našega naroda so začeli ugibati, kdo bi bila lahko ta oseba, ki servira buteljke, in neki moj prijatelj na Facebooku je takoj podal odgovor: “Seveda, tej osebi rečemo natakar.”
Podrejeni in prenos znanja
Gašpar Gašpar Mišič ni kdorkoli: nekdanji državni sekretar, direktor pomembnega in velikega podjetja, skratka del naše elite. Zato me je presenetilo, da ne ve, kako se imenuje poklic, ki se ukvarja s strežbo.
Še več, spomnil sem se njegove izjave kmalu po prihodu v Luko Koper: “Delavski direktor pa pravi, da se je v treh urah od mene naučil več kot prej v treh letih.” Ne dvomim, da se je naučil ogromno, ni pa se mogel naučiti tistega, česar Gašpar ne ve –naziva poklica, ki servira buteljke.
Predstavljajmo si torej upravo Luke Koper na slavnostni večerji. Pride oseba v beli srajci in z metuljčkom, v roki drži steklenico, vsi člani poslovodstva pa jo sumničavo gledajo in si mislijo: “Kdo je ta? Kaj nam servira? Moram pihati že zdaj ali šele pozneje?”
Nemogoče je, da tako pametni in razgledani ljudje ne bi znali imenovati razširjenega poklica, zato je neznanje na moji strani. Preizprašal sem si vest in se spomnil, da resnično na lokalih vidim napis: “Iščemo študenta/študentko za delo v strežbi”, nikoli pa ne iščejo natakarjev. Čas me je povozil, danes buteljke prinašajo študentje. Kaj če se po novem natakarju reče študent? Zato torej 70 odstotkov populacije študira, ker so potrebe po natakarjih, oprostite, študentih, pač tako velike, kar je normalno.
Kdor “kelnari” tri leta, je doštudiral prvo stopnjo natakarstva. Magisterij pomeni pet let za točilnim pultom, doktorat sedem. Ni čudnega, da se tak študij imenuje bolonjski, po kulinarični prestolnici Italije.
In zakaj nam servirajo tako slabo?
Šalo na stran: strežba je ena večjih težav slovenskega turizma (z izjemami, žal redkimi, seveda). Normalno, natakar pomeni stik z uporabnikom in tu smo najšibkejši – za uporabnika je samo najslabše dovolj dobro. Ne potrebuje ne navodil, ne oblikovanja, ne pozornosti, le denar naj prinese ali, še bolje, nakaže.
Pritožujejo se gostje, pritožujejo se turisti in spomnim se lastnikov restavracij, ki so mi ob prenovi hotela Kempinski omenili, da bodo tam Nemci (gospodarji, na katere gledamo z občudovalno nostalgijo!) končno vzgojili kader, ki ga bodo naši lastniki s pridom uporabili v svojih restavracijah.
Pozabil sem njihove besede, dokler se nisem udeležil slavnostne večerje v tem hotelu. Prišel sem predčasno in se radovedno odpravil na sprehod. Nato so bila tam vrata in seveda sem jih odprl in …
Sredi prostora je stala tabla in na njej so bile narisane nekakšne pozicije in koordinate. Okoli nje so stali strumno postavljeni moški v črnih uniformah in vodja je kazal po tabli:
“Um genau einundzwanzig Uhr fünfzehn geht die Gruppe Dessert von hier … (tok po spodnjem desnem kotu table) nach hier … (tok na sredino)” in spreletela me je groza: operacija Barbarossa se ni končala! Paranoiki imajo prav, za vsem skupaj tiči zarota! Tisto, kar sem pravkar videl, me bo pogubilo!
Res sta se moška v črnem odtrgala iz vrste, me obstopila in pospremila skozi vrata. Opravičila sta se mi in me pustila samega na hodniku. Srce mi je divje razbijalo.
Med večerjo sem potem z zadovoljstvom opazoval nemške natakarje in ugotavljal, kako plemenite sadove je obrodila slovenska samostojnost: strežejo nam še včerajšnji gospodarji!
Za tiste, ki so sredi tega branja zlezli na rob stola in ginevajo od napetosti: da, točno ob 21.15 so natakarji prinesli sladico.
Kmalu zatem sem bil na slavnostni večerji v Brdih in tam so nam stregli Italijani. Vprašal sem lastnika restavracije in samo odkimal je z glavo, če hoče vrhunsko strežbo, mora iti po kader čez mejo.
Več lahko preberete na PlanetSiol.
