Usmerjevalci slovenskega javnega mnenja si že od začetka demokratičnih sprememb prizadevajo, da bi kakršna koli protikomunistična politična drža prišla na slab glas. Začelo se je z medijsko histerijo glede revanšizma in nadaljevalo s promocijo slogaštva in mostograditeljstva. Kadar je bil kak družben problem očitna posledica vzorcev ravnanja iz časov komunističnega režima, se je kritikom takega ravnanja lepilo očitke o kolaboraciji, narodni izdaji, v bolj kultivirani obliki pa se jim je očitalo, da niso sposobni oblikovati konstruktivnih alternativnih rešitev. Seveda bi bila kot konstruktivna sprejemljiva le tista rešitev, ki ne ogroža moči in privilegijev z nekdanjo oblastjo povezane interesne skupine.
Nadalje naj bi bil protikomunizem na Slovenskem brezpredmeten, ker naj bi pri nas tistih pravih komunistov (takih, ki se jih v zahodni Evropi sramujejo celo levičarski intelektualci) sploh ne bilo. Če pa so že bili, naj bi se razporedili po vseh političnih strankah. Največji »humanisti« med njimi so postali »nestrankarski«, zbrani okoli zadnjega prvega sekretarja Zveze komunistov.
V slovenskih dominantnih medijih se termin protikomunizem ni niti enkrat uporabljal v pozitivni konotaciji. Tudi ko se je predstavljalo mnenja nekdanjih oporečnikov iz drugih komunističnih držav, se je v slovenskih medijih izvajala selekcija. Promoviralo se je tiste, ki niso bili zaskrbljeni zaradi vpliva ostankov omrežja nekdanje partije in tajne politične policije v njihovih državah, kot zadrte paranoike ter revanšiste pa se je prikazovalo one, ki so prepričani, da so njihova protikomunistična stališča še aktualna.
Kljub vztrajnemu medijskemu omalovaževanju in blatenju protikomunizma (po moji oceni) približno četrtina slovenskega volilnega telesa še vedno vidi protikomunizem kot pomembno politično držo. Spremljajoč politično dogajanje v drugih tranzicijskih državah bi dejal, da je tak ali pa še večji delež »protikomunistov« tudi na Poljskem, Hrvaškem, v Romuniji, Bolgariji in Makedoniji. Tam, kjer je manj relevanten, je to zato, ker so se retencijske elite oprijele nacionalizma (Srbija, Rusija) ali pa ker interesne skupine, ki jih je mogoče povezati z nekdanjim režimom, nimajo več velike družbene moči in so politično zastopane le v marginalnih strankah (Češka, Slovaška, Madžarska in Nemčija).
Glavni motiv za protikomunistično politično držo je zaznavanje družbene moči omrežij oseb, ki so povezane z nekdanjim režimom. Čim večja je percepcija njihove moči, tem več razlogov je, da se tem omrežjem poskuša izpodkopati temelje njihovih privilegijev. V Sloveniji imajo ta omrežja še posebej velik vpliv. Celo nekdanji ustavni sodnik in sodnik na Evropskem sodišču za človekove pravice prof. dr. Boštjan M. Zupančič, ki mu ni mogoče naprtiti neke protikomunistične nastrojenosti, piše, kako »vsaj dvajset let že opazuje vzpon udbovskih otrok in vnukov, ne samo v ljudski republiki, ampak celo v mednarodnih organizacijah«.
Ni čudno, da se v Sloveniji zapoznelo pojavljajo zahteve po lustraciji (čeprav le-te pravno in organizacijsko ni mogoče izvesti zaradi visoke starosti oseb, ki naj bi jih ta postopek zadel). Protikomunizem zgolj na medosebni ravni je neučinkovit.
Več lahko preberete na druzina.si.
