Z malce špekulacije lahko rečemo, da so imeli od prodaje Aljaske korist Srbi.
Ne spomnim se, da bi rusko prodajo Aljaske Združenim državam Amerike pri pouku zgodovine kaj bolj podrobno obravnavali, a v zavest se mi je vtisnil stereotip o nespametni, celo sramotni prodaji carske Rusije. Transakcija, stara 144 let, me je začela zanimati, ko jo je Boris Jež v Sobotni prilogi časnika Delo primerjal z menda usodno prodajo Mercatorja Agrokorju. Ali so bili Rusi res bedaki in ali so Američani naredili dober posel? Ali utegne priti prodaja Mercatorja v zgodovinske učbenike kot primer nacionalne katastrofe?
……
Izčrpani lastniki gluhi za strateški interes
Večina zdajšnjih lastnikov Mercatorja je finančno izčrpana, podobno kot Rusija po krimski vojni. Donos, ki jim ga daje Mercator, je primerljiv s koristmi pustih arktičnih prostranstev sredi 19. stoletja. Če bi si lastniki Mercatorja lahko obetali visoke donose, bi z izstopom iz svoje neprostovoljne naložbe lahko počakali. Veliki donosi so najboljša zaščita pred prevzemom.
Podobno kot Rusi so tudi lastniki Mercatorja želeli sprožiti licitacijo in so ponudili Mercator tako naložbenim skladom kot strateškim vlagateljem. Začetna stopnja prodaje jim je uspela bolje kot Rusom, saj se je pojavilo več kupcev, na koncu so našli celo kupca, ki je pripravljen plačati premijo zaradi lastnega strateškega interesa.
Tudi na strani prodajalcev in države, ki je vsaj posredno lastnica precejšnjega dela prodajalcev, naj bi bili širši, strateški interesi. Dobavitelje razumljivo skrbi, da se jim bodo podaljšali plačilni roki. Kupce v odročnih nedonosnih trgovinah skrbi, da jim bodo zaprli trgovino. Delavce in menedžment, da lahko izgubijo službo. Legitimni interesi vsekakor, a težava vseh strateških interesentov je, da niso lastniki in da je večina njihovih interesov nasprotna ključnemu interesu kateregakoli ekonomskega lastnika, to je za trgovsko panogo primerljiv donos na naložbo.
Več: Finance
