Avtor: Ana Kos.
Nisem tista, ki bi hotela soditi drugim, le kdaj pa kdaj povem svoje mnenje o kom v zvezi s kakšnimi spornimi stvarmi. Raje povem o dejanjih, ki po mojem mnenju niso prava.
Počasi, tekom let, sem prišla do zaključka, da ljudje živimo blizu skupaj in da je odrešujoče, če zmoremo res živeti skupaj (ker biti skupaj je silno lepo!), če moremo najti tisto, kar nas povezuje, kar je tisto, kar vendar čutimo vsi ali vsaj večina kot vrednoto … In to, kar vidimo različno, naj ne bi bilo tisto, ki bi nas delalo sovražnike drug drugemu.
Ne maram ne na desnici ne na levici natolcevanja čez druge, sploh pa ne slabšalnega in ponižujočega govorjenja in sploh ne maram nepreverjenih resnic.
Teh je pa ogromno. Se mi zdi.
Središče mojega zanimanja marsikakšna “desničarska” ali “RKC” tema ni, ker svet gledam s svojimi očmi in me nekatere stvari ne zanimajo tako zelo, da bi se jim veliko posvečala.
Verjetno je ljudem, ki so mi vsaj malo bližnji, jasno, kaj imam posebej rada.
S škofom Rožmanom se jaz dodatno ne bi ukvarjala, če bi bilo po moje. Se pa čutim dolžna stvari pogledati – po vsem tem, kar njegovi nasprotniki pišejo, pišete.
Seveda nimam časa prebrati debelih knjig o njem – sicer pa vsi dokazi ne pomagajo proti “prepričanim”, da je on zločinec in izdajalec.
In zdi se mi, da karkoli bi on naredil, bi mu njegovi “sovražniki” šteli za hudo. Recimo to, da ni šel v Vetrinj skupaj z domobranci, mu jemljejo za slabo, videla sem zapisano, da če bi šel v Vetrinj, bi tam prepričal Angleže, da domobrancev ne bi vrnili v Jugoslavijo. In tako je seveda kriv tisočev žrtev. (Seveda to pišejo ljudje, ki so pravzaprav veseli, da so te domobranske žrtve bile, saj domobrance in njihove družine in sploh vse nasprotnike komunizma itak jemljejo kot največje zločince in izdajalce slovenskega naroda.)
Res je, da je Jezus sam rekel, da bodo o njegovih učencih vse hudo govorili, napovedal je svojim učencem, da bodo preganjani.
Mislim, da je malo Jezusovih učencev, ki jih veliko ljudi hvali, večina ima kakšne sovražnike, ki iščejo vse grdo, da bi jih očrnili. Ki jim mečejo polena pod noge, ki jih ne pustijo v miru niti po smrti.
V resnici ne morem razumeti, zakaj ljudi, ki ga itak ne marajo, tako strašno moti, da se dan in noč z njim ukvarjajo. Se bojijo luči?
Poleg tega sem opažala zapisane namige in trditve, da vsi davkoplačevalci plačujemo prekop škofa Rožmana. (V resnici vsi plačujemo marsikaj, tudi v zdravstvu vse, kar je “zastonj”, tudi abortus itd.) Vendar ni res! Prekop škofa Rožmana plača ljubljanska nadškofija – ker je bil škof Rožman ljubljanski škof.
Vsekakor je bil škof Rožman med drugo svetovno vojno na takem mestu, da so njegove odločitve zelo vidne.
Kdo ve, da je on omogočil OF, da se je sestajala v dvorcu v Goričanah?
Kdo ve za najmanj 1318 poimensko prepoznavnih posameznikov, za katere je škof Rožman posredoval – ne glede na to, kakšnega političnega ali verskega prepričanja so bili? Za nekatere je posredoval večkrat. (Sprva je bil uspešen, ko pa so Italijani spoznali, da se zavzema za vse po vrsti, ga niso več upoštevali.)
Za koliko deportirancev, beguncev, internirancev, zapornikov, talcev, pravoslavnih Srbov, Judov … je posredoval? Tudi za več tisoč otrok …
Kdo ve, da je dvakrat javno ostro obsodil okupatorja? Če okupatorja javno obsodi nekdo, ki je na vidnem mestu, je drugače, kot če ga obsodi nekdo v ilegali. Se mi zdi vsaj. Za hrbtom se jeziti je nekaj drugega kot reči v obraz oz. javno in s tem tvegati maščevanje uradne oblasti.
24. 10. 1941 je v pismu duhovnikom v ljubljanski pokrajini poudaril, da se slovenskemu narodu 14 stoletij ni tako hudo godilo, kot se mu godi zdaj.
V spomenici, ki jo je 26. 9. 1942 predal visokemu komisarju Emiliu Grazioliju, je v 20 točkah kritiziral početje Italijanov v Ljubljanski pokrajini. Zahteval je, da Italijani iz zaporov in internacije spustijo vse, ki niso zakonito zadržani, skliceval se je na pravičnost rimskega prava in veljavnsot predvojnih zakonov.
Rožmanove besede, ki jih je zapisal kasneje: “Ko sem spomenico izročil Visokemu komisarju, je bil ves divji, da si upa kdo fašistični oblasti delati očitke, ki po njegovem naziranju niso utemeljeni, in je odkrito dejal, da bi bil zastopnike političnih strank dal takoj zapreti, če bi si bili drznili stopiti osebno s tako vlogo.”
Premišljeval je o javni obsodbi italijanskega okupatorja s prižnice. To mu je bilo odsvetovano – odsvetoval mu je sam papež Pij XII., ker bi zagotovo bila posledica tega, da bi bil izgnan kam v notranjost Italije, medtem ko bi ljubljanska nškofija s tem izgubila človeka, ki je vendar skušal posredovati za posameznike in jih reševati. Rožmanova sporočila o grozodejstvih okupatorja, ki jih je poslal papežu – v upanju, da bo papež vplival na okupatorja, so bila prestrežena, niso prišla do papeža.
S svojimi odločitvami, ko je iskal “manjše zlo”, je tvegal nakopati si ime “kolaborant”. Brez velikega hrupa se je zavzemal za svobodo in življenje posameznikov.
Izjavo o lojalnosti, ki so jo zahtevali Italijani tako od škofa kot od vidnih slovenskih politikov in gospodarstvenikov, je visoki komisariat ponaredil in jo dal v objavo, ne da bi se povezal s škofom. Škof je v časopisu prebral izjavo, ki naj bi bila njegova, v resnici pa ni prišla iznjegovih rok, ni je niti potrdil niti podpisal.
Ob tem, kako fotografije dokazujejo njegovo izdajalsko naravnanost (kar “dokazujejo” razni ljudje, celo “kaodesničarji”), bi bilo pa zanimivo vprašati, kdo vse so potem izdajalci – koliko ljudi se fotografira v vsakim državnikom, papežem in sploh z raznimi “uglednimi” ljudmi … In se zraven smehljajo – bolj ali manj kislo. Kakor se pač znajo.
Potem so vsi ti izdajalci?
Večina “sodnikov” in kritikov se obnaša, kot da se še nikoli niso srečali s pojmom – manjše zlo.
Kolikokrat se v življenju odločamo za manjše zlo … in nam vedno ne uspe. Ker ne vidimo vedno dovolj, kako bo po taki ali po drugačni odločitvi.
Kaže, da se je on o tem veliko spraševal (v tem me spominja na Kocbeka, tudi on se je veliko spraševal; o tem npr. piše v zbirki novel Strah in pogum.)
Slišala sem trditev, da je bil mehkega srca (“koroška duša”), politik pa da ni bil. Želel je pomagati čim več ljudem. Kar dokazujejo podatki, za koliko ljudi je posredoval pri oblasti, da bi bili rešeni. Bil je mnenja, da bodo zmagali v vojni zavezniki, a da Nemci ne bodo doživeli svojega zloma prav na naših tleh. Zato je upal, da bodo Slovenci vojno preživeli tako, da bo čim manj žrtev … (Jasno pa je, da je bilo v vojni že zelo kmalu zelo veliko žrtev, povzročenih z nasprotne strani. Namernih. Kar kaže tudi opozorilo likvidatorjem, ki so po nesreči ubili italijanskega vojaka, morali pa bi ubiti le Slovence, ki niso bili “pravi”.)
Kaj pomeni tale trditev: “Na podlagi ekspertiz dveh zgodovinarjev, ki sta pregledala ohranjeno dokumentacijo sodnega procesa proti škofu Rožmanu, je bila ugotovljena ne le vrsta nepravilnosti v sodnem postopku samem, ampak tudi, da večina obtožb na Rožmanov račun ne drži,” hm, le kaj? Le kako bi lahko bil sodni proces v naši državi l. 1946 proti človeku, ki je bil nasprotnik komunistov, pošten – sploh v odsotnosti (ob)sojenca? Kdo lahko zaupa pravičnosti takratnih sodb, ob montiranih procesih – ob vsem tem, ko vendar vemo za mnoge sodbe in procese, ki so bili krivični …
(O tem recimo lepo piše tudi v knjigi Otroci s Petrička – človek, ki je bil lastnik neke delavnice, je bil v očeh države kapitalist in so ga zato ubili – tisti, ki je pa potem dobil tisto imetje, pa … tisti pa je bil pravi – kako grobo je bil kaznovan sin tega kapitalista, ker je podvomil v pravičnost!?? Prav tako piše B. Cavazza o tem, kako so l. 1963 ženino družino izgnali iz hiše, ki so jo sami postavili, ker si je pač njihovo hišo nekdo zaželel – … Kdo torej upa trditi, da so bile sodbe pravične???)
Koliko ljudi je sploh prebralo resnična dejstva o škofu Rožmanu, koliko ljudi bere predvsem “rumeni tisk”, tudi “rumeni splet”?
Rožmanovo politično mnenje se je izkazalo za pravo: Bil je nasprotnik vseh totalitarizmov (vendar ta izraz seveda še ni iz tistih časov). Prepričan je pa bil, da je komunizem še večje zlo, kot sta fašizem in nacizem. Trdil je, da bosta fašizem in nacizem premagana, medtem ko bo komunizem, če bo prišel na oblast, ostal še dolgo. Res je, da je bil fašizem na slovenskih tleh od l. 1922 pa do l. 1943, nacizem od 1941 do 1945. Komunizem je pa bil vse do l. 1990 in pustil tudi največ posledic.
Se kdo kdaj vpraša, če bi bil še enkrat v neki situaciji, ko je šlo za pomembne odločitve – bi naredil enako kot tedaj ali ne? Jaz se. Tudi Rožman se je. To meni pove, da ni bil brezčuten. Ni mu bilo vseeno. Po vsem hudem, ki se je zgodilo, se je spraševal, če bi on lahko naredil kaj drugače – bi bilo potem za njegove rojake boljše …
No, kljub vsemu samospraševanju je prišel do zaključka, da bi se vedno odločil tako. Tako mu je narekovala vest. In narekoval mu je njegov pogum.
Kaže tako, da revolucija zahteva žrtve. Potem se eni lažje izmuznejo. In si “pilatovsko” umijejo roke.
Še nekaj podatkov o njem: Ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman se je rodil 9. marca 1883 v Dolinčičah v župniji Šmihel nad Pliberkom na avstrijskem Koroškem. Novo mašo je imel 4. avgusta 1907 v rojstni župniji, po posvečenju je bil leto dni kaplan v Borovljah, potem pa je nadaljeval s študijem na Dunaju. Po podiplomskem študiju in doseženem doktoratu 1912 je deloval kot prefekt malega semenišča v Celovcu, potem je predaval kanonsko pravo, nato je postal profesor moralne teologije in kanonskega prava ter hkrati spiritual.
Leta 1919 je prišel v Ljubljano, kjer je na na novo ustanovljeni univerzi postal predavatelj cerkvenega prava.
L. 1930 je Rožman postal ljubljanski škof, kar je bil v Sloveniji do l. 1945, nominalno ljubljanski škof pa je ostal vse do smrti v Clevelandu 1959. Ko je bil na Koroškem, je papežu ponudil odstop, z utemeljitvijo, da se kot škof nikakor ne more vrniti na svoj škofijski sedež, “ker bi bil v svoji službi do nemogočnosti oviran”. Vendar papež njegovega odstopa ni sprejel.
Do smrti je potem bil “potujoči misijonar”, obiskoval je Slovence po vsem svetu.
Brala in poslušala sem različne vire.
Knjige:
- Med sodbo sodišča in sodbo vesti
- Rožmanov proces
- Resnica vas bo osvobodila
Vir: blog od Srca do srca
