Avtor: Marko Kos. Vir: Delo. »Ljudska nezaupnica« bi kot petarda lahko napeljala jezne ljudi v nasilje in nas vrnila v preteklost, ko so »samoupravne« množice po nareku obračunavale s »sovražniki«. Vedeli smo, kako se partija lahko znebi njej nevarnih oseb brez možnosti ugovora. To se zdaj ponavlja. Sicer ni partije, ampak se centri upora hočejo znebiti strogih pravil demokracije in dajejo zavedeni množici argumente za upor. Določajo, koga je treba odstraniti iz javnega življenja. To vodi v pogromaštvo.
Kaj drugega je geslo o »ljudski vstaji«? Profesorji, ki o tem govore, ne vedo, da se igrajo z ognjem. Kot da nimamo vlade, ki je prišla na oblast z volitvami, in ne z državnim udarom. To je razpoloženje z nemških ulic leta 1936, ko so nacisti ščuvali ljudi na sovražnike ljudstva, na Jude, nosilce »izkoriščevalskega kapitalizma«. Ponavljajo se iste fraze. Kdo jih trosi med ljudi? Isti intelektualci, ki so hoteli napraviti iz samoupravljanja »najbolj demokratični in najpravičnejši politični sistem«. Ki je nehal v veliki bedi. Takšno govorjenje je hujskanje javnosti proti legitimni vladi in parlamentu. To je proti ustavnemu redu. Vlada bo odpuščena takrat, ko bo parlament tako odločil, na enak način, kot jo je postavil.
Marksistične puhlice za hujskanje ljudstva
……
Govoriti, da je država v »službi razreda, ki gospoduje v gospodarstvu«, kot piše prof. Rastko Močnik, je preživeta marksistična fraza. To je protipodjetniški pogrom! Gospodujejo mali, srednji in veliki podjetniki, ki za svoje podjetje tvegajo vse, nič jim ni podarjeno. Država se na vse mogoče načine trudi, da jim olajša delovanje, da bi ustvarila nova delovna mesta in sebi davčni prihodek. Njim naj se protestniki zahvalijo, da sploh prejemajo profesorji in upokojenci svoj dohodek. Podjetniki se ob takšnem zlobnem in ciničnem pisanju upravičeno čutijo ogrožene, kot so mi izjavili ob branju fraz iz že davno pokopanega marksizma: da imajo »v lasti proizvodna sredstva, s katerimi izkoriščajo delavke in delavce ter si prisvajajo rezultate njihovega dela«. Pričakoval sem, da bo GZS protestirala, saj kličejo k rušenju sedanjega družbenega reda in njegovih pravil. Takšne fraze so vrhunec odtujenosti od realnosti. Podjetnik, ki daje zaslužek delavcem s svojimi idejami in patenti, se upravičeno sprašuje, kaj ga sploh še čaka v takšni zmešani Sloveniji. Profesorji filozofije naj se odpovedo svoji plači, ker jim jo omogoča prav ta podjetnik s svojimi davki. Kajti tudi njega izkorišča država, če bi sklepali po istih mehanizmih. V celoti je torej gospodarski sistem sestavljen iz vsestranskega izkoriščanja, kar pa je pogoj obstoja sistema države.
….
Trditi, da je treba odpraviti politike, da zatremo korupcijo, je naivno. »Ljudstvo bo oboje odpravilo, če se mu bo posrečilo, da si pridobi državo.« Česa podobnega po osamosvojitvi še nisem bral, saj poziva na barikade, k prevratu in prevzemu oblasti. Kot da nima ljudstvo po ustavi že zdaj države in oblasti v njej, kot da ne razpolaga z rezultati svojega dela? Iz tega je izpeljana zahteva za »odpravo kapitalizma in kapitalistične države«. To je bilo geslo Lenina, ko je vodil svoje privržence v revolucijo. Zdaj je takšna zahteva, milo rečeno, neevropska. V EU je to kaznivo, ker obuja duh DDR. Če bi se ti profesorji polastili države na plečih ljudske vstaje in uvedli diktaturo, bi to dejansko bila restavracija komunizma. Potem bi se odvijalo vse po vrsti, kar smo že preživeli. Prišli bi do samoupravljanja, o čemer ti profesorji sanjajo. In do nacionalizacije vseh delovnih sredstev, da se prepreči izkoriščanje delavcev.
….
Optimizem z razlogom
Sam sem optimist. Ne vidim razloga, da ne bi bil. Čez tri leta bomo dosegli rast. Vem, koliko strojev in avtomatizacije so si nabavila vrhunska podjetja z velikimi odrekanji, nove naložbe pa šele po dveh, treh letih dajo polno kapaciteto. Nastala bodo tudi nova delovna mesta. V izvozu zna proizvodna elita pridobivati nove kupce in nove posle. Vedo, da je vse odvisno samo od njih. Ne gredo se protestov, ker bi s tem izgubljali dragoceni čas, treba je razvijati nove izdelke. Ljudstvo ne ve, da že danes po desetletjih nimamo več bilančnega primanjkljaja, ker več izvozimo kot uvozimo.
Proračunski primanjkljaj bomo kot eden redkih v EU znižali pod maastrichtsko mejo tri odstotke že leta 2013. Dolg države pa bo obstal pri 46,3 odstotka BDP, pod maastrichtsko mejo 60 odstotkov BDP, kar niso dosegle niti največje države EU. Pritisk za varčevanje bo popuščal in številni rezi, uvedeni leta 2012, bodo ukinjeni. Nimamo razloga, da ne bi bili ponosni. V južni Evropi smo edini s takšnimi rezultati. Španci, Portugalci, Grki, Italijani so daleč za nami. Brezposelnost je pri nas najmanjša. Če ne bi bilo zločinskih bankirjev in plenilskih menedžerjev, bi že bili iz krize. Vlada se mora pečati z bankami, namesto da bi pospeševala podjetništvo kot edino rešitev, ki jo obvladamo.
Več: Delo
