Zgornjo misel smo kar pogosto slišali ali brali. Slišali smo tudi rek, da je Ljubljana najlepše mesto. Ker je to tudi moje mesto, rad slišim takšne misli. Hkrati se mi oglaša moja poklicna pripadnost, saj sem dipl. inž. hortikulture in dejanski aktivni delavec doma in na tujem, na področju urejanja bivalnega okolja. Poleg tega sem imel priložnost, da sem v več mandatnih obdobjih sodeloval v Združenju urejevalcev ter oskrbovalcev zelenih površin v urbanih okoljih – najprej v evropskem in pozneje še v svetovnem odboru. Prirejali smo strokovna posvetovanja in oglede po vsem svetu. Imel sem priložnost in dolžnost, da sem pri vsem tem aktivno sodeloval. Odtod moja poklicna občutljivost ter samozavest, ki jo skušam ohranjati in kaj reči tudi na domačem dvorišču. Seveda ob upoštevanju, da je zelenje v urbanih okoljih – začenši z vrtovi ob hišah in mnogovrstnih poslopjih, ter na celotnem odprtem prostoru, tista naravna prvina, ki bistveno vpliva na kakovost bivanja in na kulturno podobo mesta.
Ljubljana je zares nastajala sredi gozdov – takšnih mest ni prav veliko. Da nas gozdovi obdajajo še danes, je pač naša sreča, za katero nimamo zaslug. Naši predniki so skozi vse čase preudarno skrbeli za prisotnost prvin narave v mestu, ko so ob gradnjah sadili ter negovali raznovrstno zelenje. Ko sem leta 1947, kot mladenič prišel v Mestno vrtnarijo, v Ljubljano, je bila skrb za zelenje še vedno velika. Tako pri posameznikih, kakor pri mestni upravi. Privatna iniciativa je bila sicer v javnosti označena kot kultura buržujev, a skrbi za javno zelenje ni manjkalo. Za poklicno skrb za javno zelenje so takrat še delovali češki vrtnarski mojstri, ki jih je mestna uprava v Ljubljano povabila na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Skrb za javno zelenje je bila ves čas prisotna. Povojna »ljudska oblast« je najprej odstavila upravnika Mestne vrtnarije, Antona Lapa (absolventa odlične praške vrtnarske srednje šole) in pričel se je razpad uprave za mestno zelenje. Z leti je bila Mestna vrtnarija ukinjena in bila preoblikovana v (gospodarsko) podjetje z imenom Rast. Za upravnika je bil imenovan Tone Zupančič predvojni gozdarski čuvaj. Njegovo poklicno znanje je ustrezalo njegovemu prvotnemu poklicu, a imel je sposobnost, ali morda navodilo, da si je izbral kupček mladih in izobraženih sodelavcev, ki so zavzeto ter strokovno ustrezno skrbeli za načrtovanje, izvedbe ter oskrbo mestnega zelenja. Sčasoma je razpadlo tudi to podjetje. V časih mojega županovanja, to je v letih 1990/94, smo ob ureditvi zahodnega dela tivolskega parka še premogli, da smo delovali po strokovnih standardih in načelih parkovnega urejanja, kar je podrobno opisano v knjigi Tivoli, (izdala Mestna uprava, 1994). Dandanašnja Ljubljana nima več organizirane uprave za mestno zelenje in negativne posledice so tu. Nujno potrebno je, da to ponovno povemo na glas, saj smo v tem prava posebnost.
Skrb za kakovostno mestno zelenje, to je za urejevanje celotnega zunanjega prostora, od drobnih zelenic, dvorišč, ob cestnega prostora, ob zgradbah in poslopjih vseh vrst, tudi industrijskih, do parkov in vrtov ob privatnih hišah, povsod, kjer živijo in delujejo ljudje. Skrb za vse to je obširna ter zahtevna naloga sleherne mestne uprave. Začenja se pri splošnem in posebnem načrtovanju razvoja mesta in se nadaljuje s kakovostnimi izvedbami in redno oskrbo. V vsem tem mora obstajati nepretrgano delovanje, ki ga zmore strokovno usposobljena uprava s sodelavci vseh stopenj. Posebna zahtevnost takšne uprave je, da mora upoštevati naravne zakonitosti – vsakokratne naravne razmere, ki so mnogovrstne, na vsakem mestu drugačne in niso natančno merljivo določene, kakor pri mnogih za možnost namakanja itd. Tudi rastline so različne – ne samo po imenu, ampak po zahtevnosti glede rasti, razraščanja, oskrbe itd. Daleč naprej, ko so upoštevane vse te posebnosti, se šele začenjajo vprašanja, povezana z oblikovanjem – čemu saditi takšno ali drugačno rastlino, zakaj toliko in toliko, kaj vse bo z rastjo nastajalo, kakšna naj bo oskrba. Glede vsega tega imamo težave že poklicni ljudje, kaj šele tisti, ki se na to področje vključujejo od drugod, od kakšne druge stroke, kakor je to v veliki meri prisotno v Ljubljani.
Ne bi smeli reči, da je v Ljubljani celotna zelena politika povsem neprimerna. Posreči se tudi kaj dobrega, recimo novejši park za Bežigradom, drevored na Janežičevi ulici, kjer dvokrpi ginkovec odlično uspeva, ali novejše zasaditve na manjših parcelah po celem mestu. Našlo bi se še kaj. Veliko pa je takšnega, kar ni v skladu z načeli urejanja ter oskrbo zelenih površin. Nekaj teh pomanjkljivosti moram omeniti, sicer se bo zgodovina spraševala ali v Ljubljani ni bilo v tem času nikogar, ki bi videl, da so stvari dovolj problematične.
Ali bi smeli naglas govoriti, da je Ljubljana najlepše mesto? Glede prisotnosti javnega zelenja v njej in skrbi zanj, gotovo ne. Bilo bi prav nerodno, če bi se našel kakšen pravi poznavalec urejenega mesta in bi ugotovil ter povedal, da »mestni vrtnarji« glede oskrbe ne obvladujejo niti glavnega parka Tivoli, ko se jim je med žlahtne parkovne rastline prikradel hud plevel (japonski dresnik); ko ob oskrbi zelenice recimo pred pošto na Črnučah pokosijo zgolj travo, debla dreves pa ostajajo neobrezana ter obraščena. Podobna težava nastaja ob kombiniranem drevoredu iz borov ter japonskih češenj na Dunajski cesti, kjer bi strokovno usposobljena oseba morala vedeti, da je treba divje poganjke, ki odganjajo iz podlage, sproti odstranjevati in potrebno bi tudi bilo prikrajševati kakšno bujno rastočo vejo. Če ostane, kakor je in to se v praksi dogaja, se bodo bujni poganjki lomili in drevored bo prej ali slej izmaličen. Dodatni popravki bodo dragi. Te navedbe so nekako drobne stvari, a za podobo mesta, ki hoče biti »najlepše«, so prav te drobne reči bistveno pomembne. Prav v njih in z njimi se zrcali strokovna usposobljenost uprave.
Omeniti je treba slabe rešitve pri novejših ureditvah. Glede tega je značilen park na Špici. Gotovo je bil zelo drag, a v smislu parkovne ureditve je nebogljen, daleč od možnosti, ki jih edinstven odprt prostor omogoča. Zamislili in uredili so ga ljudje iz neke druge stroke.
V Ljubljani imamo tudi težave z Zavodom za varstvo kulturne dediščine, ki je potrdil načrt za parkovno ureditev ob prenovljeni Operi, ki je bil v oblikovnem in vsebinskem smislu dokaj nedodelan, nedopusten za takšen dominanten mestni prostor. Bil je tudi v nasprotju s predpisi, ki jih je razglašal Zavod sam. Mestna uprava za zeleno politiko, če bi jo imeli, bi morala upoštevati tudi parkovne ureditve, ki niso pod njeno upravo.
Najnovejša posebnost v Ljubljani pa je prenovljena Cankarjeva cesta. Cesta je razmeroma široka, a ostala je brez zelenja. Poletna vročina bo neusmiljeno žgala in zrak se ne bo čistil, kakor da cesta ni namenjena ljudem. Sicer slišim ugovor, da ne bo ostalo tako, da bodo tja postavili korita in vanje posadili potrebne rastline, kakor npr. na Trubarjevi cesti. Strošek bo sicer velik, a kaj zato! Torej osrednja ljubljanska ulica, ki povezuje mesto z zelenim ozadjem ostaja zgolj kot betonski koridor. Tisto, kar bo zasajeno v koritih, bo najprej raznoliko, oblikovno razbito, kakor se bo kdo spomnil, delovalo pa bo kot dekoracija, še bolje, kakor »šminka« na pustem obrazu. Kje ste krajinarji, ali ste o teh rečeh kaj rekli? Ali pa javni mediji, ste o tem kaj razmišljali?
Imamo pa v tem našem »najlepšem mestu« še kakšno posebnost. Lokali vseh vrst imajo pred svojimi vhodi postavljena korita, zasajena z najrazličnejšimi rastlinami. S tem lepšajo svoja okolja in lepšajo mesto kot celoto. Dogaja pa se, da jih zasadijo tudi s takšnimi rastlinami, ki niso primerne za korita in oskrba ni vedno zadostna. Potem se jim rastline pogosto sušijo in v veliki meri ostajajo, kot posušene, na svojih mestih. Glede korit imamo še hujše primere, kakor npr. ob Petrolovi črpalki na Tivolski cesti, ko so posušene rastline odstranjene, korita pa so ostala prazna. V urejenih mestih se kaj takšnega ne bi moglo dogoditi. Mestni predpisi bi morali urejati tudi to. Sklepati smemo, da v Ljubljani ni organa, ki bi te reči videl in ukrepal, ki bi bedel nad celotno zunanjo urejenostjo. Tudi ob teh rečeh bi kdo lahko rekel, da so drobne, nepomembne, da vendar delamo velike reči, ko obnavljamo celotno mestno središče, ki privablja turiste in predstavlja Ljubljano, kakor mi je nekdo že navedel. Prav, a »reprezentanca« naj ne bi zanemarjala celote.
Ob tolikšnih negativnih posebnostih, ki »krasijo« naše mesto, ne smemo pozabiti na nove in obsežne drevorede na področju Žal, predvsem ob Štajerski cesti. »Lepa drevesa«, kakor so mi zastopniki mesta svoj čas dopovedovali, da so, češ, da imajo lepe krošnje, kakršnih v naših drevesnicah ni, bodo olepšala celotno mesto. Že takrat, preden so jih zasadili v tolikšnem številu, sem o tem spregovoril za revijo LJUBLJANA, in povedal, da se motijo, da se kakovost drevesa ne meri zgolj po lepo oblikovani krošnji, pa mojega mnenja revija ni upala objaviti. Če se sedaj zapeljete tam okoli, lahko ugotovite, da je večina teh »lepih« dreves pokvečena in se bodo težko obrasla. Kar preveč jih je, ki so se že ali pa se bodo posušila. Pa ne samo zaradi ujme, ki nas je spomladi obiskala, ampak predvsem zaradi tega, ker »lepa krošnja« ni zadostno merilo o kakovosti dreves. Pravi ter odgovorni strokovnjaki bi glede kakovosti pomislili še na kaj drugega in poskrbeli bi, da bi sadili prava drevesa na prava mesta, takšna, ki bi bila prilagojena našim razmeram, in da bi jih sadili v ustrezno zemljo. Drevesa sadimo zato, da bi uspevala in se razvijala, ne le, da se nekdo z njimi postavlja, potem pa tam životarijo, kakor je tam tako očitno.
Kot sem že zgoraj poudaril, da je zelena politika v mestih nadvse zahtevno strokovno delo, ki ga zmorejo zares kakovostno strokovni delavci. Tisti, ki se k temu delovanju priključijo iz drugih, čeprav na videz sorodnih poklicev, vseh teh problemov, ki so z njo povezani ne morejo obvladovati in na koncu je vse dražje. Ugled mesta, pa kakor je.
Mestno zelenje ima velike naloge – najprej za bivanje ljudi, ki morajo biti vsaj deloma povezani s prvinami narave, če hočejo ohranjati in vzdrževati telesno in duhovno zdravje, potem pa za kulturo, ki je za nas vse še posebej potrebna. Takšnih nalog ni mogoče upravljati priložnostno in s strani, potrebna je strokovno kakovostna in odgovorna posebna služba. Že v uvodu sem omenil, da smo jo v Ljubljani že imeli.
