Liturgia caelestis (1. del)

liturgija1Zadnje čase sem dvakrat maševal po “starem obredu”. Predkoncilsko rečejo nekateri. Na željo dveh skupin. Zame je bila to na nek način pustolovščina, ki je razširila moj vpogled v zgodovino in strukturo bogoslužja. In bilo je lepo. A po drugi strani sem zdaj toliko bolj vesel “reformirane” liturgije. Znam ceniti, kako korenite in domišljene korake je storil drugi vatikanski cerkveni zbor. Kako imenitno je maševati v domačem jeziku; kako drugače je, da je maša dejaven “dialog” vseh udeleženih; kako dobro je v maši zgoščena vsa skrivnost bivanja. Boli pa, kako zelo so izigrani, zapostavljeni, izolirani ljudje. Počutil sem se nekako na pol poti do starojudovskega bogoslužja, kjer je bilo Presveto tako sveto, da se je vanj vstopalo samo občasno. Kot da bi takšna maša napol zanikala inkarnacijo.

Čudilo me je, ko sem izvedel, da imata omenjeni skupini velike težave dobiti mašnika, ki bi hotel tako maševati. Ampak še bolj mi je pa čudno – in tudi žalostno – kako lahko nekateri zavračajo naše “pokoncilsko” bogoslužje in govorijo, da je tradicionalno edino pravo. In to pogosto na podlagi zelo krhkih argumentov.[1]

Organska rast bogoslužja

Bogoslužje naj bi raslo organsko, posegi vanj naj bi ne bili preveč radikalni ali zaletavi. Ne bi bilo prav zavreči stoletij organske rasti, to je res. A vendar je rast bogoslužja nujna, in včasih moramo, v skladu z navdihom Duha in duhom časa, narediti tudi daljše korake. S stališča historične kontinuitete to lahko izgleda skorajda sprevrženo, a nam gre pač še za kaj več kot zgolj nadaljevanje neke tradicije; Jezus sam nam je naročil: “To delajte v moj spomin.” Rast rastline je počasen proces, a cvet se odpre nenadoma  – in pokaže novo razsežnost.

Ne glede na to, kako vzvišeni so naši obredi, so še vedno in povsod naše človeško početje – v katerega se po Besedi in Evharistiji uteleša Bog. Bog vstopa v človekovo razsežnost, v svet naših potreb in želja, v naš konkretni (zgodovinski) položaj. Odtod izhaja tudi bogoslužje in njegov potek. Evangelij – v nasprotju s Staro zavezo, ki se ji je zdelo potrebno to zelo podrobno določiti – se ne spušča v liturgične predpise. Jezus je celo odkrito ironičen do preveč “zakoličene ” religioznosti in obrednosti. V tej luči bi se kazalo vprašati, če morda nekateri vneti privrženci tradicije ne berejo Evangelija kot zapisa zmage Pravovernih nad nekakšnim zdraharjem. Saj tako pravi tudi Veliki Inkvizitor v “Bratih Karamazovih” F.M. Dostojevskega.

Značilno za “viteze tradicije” je, da na veliko govorijo o takšnih in drugačnih liturgičnih zlorabah. Res je, včasih se pri maši dogajajo tudi stvari, ki tja ne spadajo (deljenje piškotov kot obhajila, branje poezije namesto Božje besede ipd.), ampak večina pa nas večinoma mašuje brez kakšnih ekscesov. Če pa se za posebne skupine in posebne priložnosti bogoslužje v skladu s predpisi nekoliko preoblikuje, pa od tega ni ne v nebesih ne na zemlji posebne škode. Raba izraza “zloraba” je, glede na to, kakšno težo ima ta beseda v današnjem času, zelo umazana in nepoštena poteza.

“Globlje razumevanje”

Nadaljnja nepoštenost, ki pa žali tudi s svojo površnostjo, je govoričenje, da tradicionalni obred omogoča “globlje razumevanje bogoslužja.” Sicer je res, da mi je obhajanje “tridentinske” maše pomagalo bolje razumeti nekatere elemente našega sodobnega bogoslužja. Vendar pa je sodobno kot celota bistveno bolj transparentno. In Jezus je želel biti v svojem bogoslužju vedno skrajno transparenten; vse je delal zelo konkretno (vino, kruh, umivanje nog …). Lahko bi postavil zakrament evharistije s platino in diamanti, tako bi verjetno globlje izrazil ekskluzivnost in dragocenost skrivnosti evharistije. A on izbere najbolj vsakdanje snovi, s čimer pokaže, da želi korenito vstopati v našo vsakdanjost. Tradicionalna liturgija z latinščino in zapletenostjo res daje vtis nekega “globljega razumevanja”; a to v problematičnem smislu – nekega gnostičnega ali magičnega razumevanja. Razlika med čaranjem in (krščanskim) bogoslužjem je ravno v tem, da ne prepisujemo prevelike teže svojim početjem in kretnjam, pač pa vemo, da za vsem stoji Bog. Saj smo še kristjani, kajne? Samo zato, ker je nekaj skrivnostno, še ni nujno globoko. Samo zato, ker nečesa ne razumemo, to še ni velika resnica. In če je velika resnica predstavljena razvidno, zakaj bi to zakrivali z enigmo?

Kaj je v jedru Cerkve

Osrednje dejanje Cerkve nikakor ni dajanje slave Bogu. Bog v Svetem pismu jasno pove, da naše slave ne potrebuje – in da mu včasih celo zaudarja. Bog želi ljubezni in ne slave. “Slava Bogu” je tukaj uporabljena kot goljufiv argument, da bi si kdo domišljal, da moramo okrog Boga zganjati karseda velik “cirkus” in vse početi zelo slovesno, pomaziljeno, pokajeno in pozlačeno. Spodobi se – in nam prija -, ni pa ključno. Vidim, da, žal, marsikomu bolj ustreza nekakšen rimskocesarski kult kot pa naročilo našega Odrešenika.

Bogoslužju ne smemo dati v krščanstvu tako visoke prioritete, da se zdi vse ostalo takorekoč zanemarljivo. V primerjavi z božjo trinitarično prisotnostjo v svetu je vsekakor vse vsaj zelo bledo, drži. A bogoslužje pač ni edini odziv na to prezenco, pa čeprav je najbolj očiten. Krščanstvo se je odtod vedno raztezalo v tri smeri: v obhajanje, oznanjevanje in diakonijo. Glede na položaj v nekaterih zahodnih državah, kjer je katolištvo postalo bolj ali manj (karitativni) aktivizem, je na mestu opomba, da je treba biti tudi nekaj Marije. A na Marto vseeno ne smemo pozabiti. Če se navzočnost v bližini Boga ne kaže v našem življenju, v naši konkretni dejavnosti, to govori o tem, da tudi v liturgijo nismo zares vstopili, ne glede na to, kako slovesna je bila.

————————————————————-

[1]Pričujoči prispevek je nastal kot odziv na članek R.M. Schmitza v prejšnji (1/2 2013) številki Tretjega dne. V njem skušam odgovoriti na glavne izzive in zablode tega članka, vendar želim v pisanju preseči zgolj polemično noto. Jezi me, za kako tretjerazredne ima omenjeni avtor vse, ki obhajamo bogoslužje po prenovljenem obredu. Gotovo se ne morem postavljati ob bok njegovim strokovnim kompetencam in naslovom. A potemtakem je takšno njegovo pisanje še toliko težje razumljivo.

Pripis uredništva: besedilo je bilo objavljeno v reviji Tretji dan, št. 3/4. Se nadaljuje.