Eden od ključnih trenutkov v zgodovini Anglije je bil sprejem tako imenovane listine pravic (Bill of rights) leta 1689, s katerim je državna oblast priznala temeljne politične pravice in svoboščine državljanov. Med njimi je tudi svoboda govora. Svoboda govora in z njo povezana svoboda tiska je postala eden od temeljnih kamnov sodobne civilizacije. Listina pravic je vredna toliko, kolikor je vreden papir, na katerem je napisana. Vrednost papirja določa država, ki pravice bodisi spoštuje bodisi ne, bodisi podpira državljane pri njihovem uveljavljanju, bodisi tega ne dela. Ne glede na to, da gre »zgolj« za besede, lahko rečemo, da papir, s katerim se država obveže, da bo spoštovala moje državljanske pravice, ima realno vrednost – ob predpostavki seveda, da za besedo predstavnikov države stoji mož. Možakar lahko v vsakem trenutku bodisi udejanji obljubo, zapisano na listini, ali jo ne udejanji. Samo od njega je odvisno.
Ameriški jezik pozna tudi izraz listina dobrin (Bill of goods). Gre seveda za paradoks: papir, na katerem je napisano »šunka«, ni šunka. Niti krompir ne. Zato so pragmatični Američani zelo skeptični, če ti kdo namesto šunke ali krompirja želi prodati papir, na katerem piše »šunka« ali »krompir«. Niso le Američani taki, tudi naši kmetje niso ravno z navdušenjem zamenjali svoje krave za list s pečatom, na katerem je pisalo »krava«. Zdrava kmečka pamet jim je povedala, da ni šlo za enakovredno menjavo, le da niso imeli izbire. Listina dobrin ni primerljiva z listino pravic, ker človek, ki je podpisal listino dobrin, dotične dobrine ne more ustvariti iz nič. Krave, ki jo je vzel kmetu in jo pojedel, ne more ustvariti z dobrimi nameni in željami.
Inflacija pravic
Svoboda govora v strogem pomenu besede je obljuba poslancu, da ga vlada ne bo preganjala zaradi mnenj in stališč, ki jih je izrazil v parlamentu. Samo to in nič več. Poslanec ostaja odgovoren za svoje besede: če zagovarja škodljive politike, ga bodo sodržavljani kaznovali na naslednjih volitvah. Če je koga užalil, mora za to odgovarjati.
Z razvojem medijev, novinarstva in množične demokracije se je pojem svobode govora razširil najprej na založnike in novinarje, potem pa kar na vse državljane. To je samo po sebi hvalevredno, ima pa neprijetne posledice. Prvič, ni več jasno, kdo je podpisnik listine, ki meni, povprečnemu državljanu, jamči svobodo govora. V angleškem primeru so si poslanci vzajemno obljubili, da bodo upoštevali moč argumenta in ne obratno, ter isto obljubo iztisnili tudi iz kralja. Ali je smiselno, da enako obravnavamo vse državljane? Tudi če odgovorimo pozitivno, ali je tako obljubo mogoče uresničiti?
Drugič, inflacija pravic pripelje do njihovega razvrednotenja.
Tretji in verjetno usodni problem pa je v tem, da državljani to temeljno politično pravico praviloma razumejo v naslednjem smislu: država (in sodržavljani) mi dolgujejo spoštovanje in še kaj, medtem ko jaz njim ne dolgujem nič. Država pa ne more iz nič ustvarjati pravic, kakor tudi krave ne more ustvariti z dekretom. Ne obstaja banka svoboščin in pravic; teh je v obtoku le toliko, kolikor so jih ljudje dali v obtok. Banka, iz katere vsi samo dvigujejo in nihče vanjo ne vlaga, ne bo dolgo ostala odprta.
Pravica do govora in dolžnost, prisluhniti sočloveku
Sodobni filozofi in teologi zato vedno bolj poudarjajo državljanske (in človečanske) dolžnosti. Listine pravic postanejo prazen papir, če za njimi ne stojijo možje, soljudje in sodržavljani torej, ki se zavežejo, da jih bodo spoštovali in udejanjili. Pravica do govora predpostavlja dolžnost, da prisluhnem.
To dolgujem vsakemu človeku in še posebej manjšinam. Ljudem, ki so na obrobju, bi rekel papež Frančišek. Ti obrobni niso vedno iste skupine ljudi. Niso nujno tisti, o katerih govorijo učbeniki in aktivisti. Za slovenski javni diskurz lahko mirno rečemo, da ženske zagotovo niso zapostavljena, obrobna skupina, prav tako ne istospolni in Titovi verniki.
Zapostavljenega prepoznaš po tem, da ga tisti, ki imajo moč, ne spustijo k mikrofonu, ali pa ga – če si je že izboril dostop do mikrofona – skušajo utišati. Če ga fizično ne morejo utišati, se zatečejo k smešenju, demoniziranju, izkrivljenju. To so že zahtevnejši procesi. Za začetek bi slovenskemu medijskemu prostoru koristilo, če bi se novinarji in uredniki vsak dan za pet sekund ustavili in se vprašali, ali so zmožni in pripravljeni priznati sočloveku nekaj tistega, kar zahtevajo zase. Predvsem spoštovanje in pravico, da je to, kar je.
