O življenju v srednjem veku imamo kar nekaj stereotipov. Eden od teh je podoba viteza v oklepu in na konju, ki dirja po bojnem polju za čast in slavo. To sicer ni bilo vedno čisto res, malo pa že. V srednjem veku se niso namreč samo vojskovali, ampak so bila tudi obdobja trajnega miru. V takšnem času se je vladajoči družbeni razred moral tudi zabavati in ena izmed tovrstnih zabav so bili viteški turnirji. Torej prireditve, v katerih so se vitezi med seboj pomerili v vojskovanju. V tisti vrsti vojskovanja, ko boj ni potekal čisto zares, ampak predvsem za čast in slavo, turnirske nagrade in za občudovanje nežnejšega spola.
Viteški turnirji so bili v času med 12. in 16. stoletjem priljubljena zabava. Iz prvotnega spopada dveh skupin z nekaj deset konjeniki se je zadeva razvila v dvoboje viteza proti viteza. Na prireditvah so boji potekali po določenih pravilih ob prisotnosti gledalcev. Udeleženci so bili običajno lokalni plemiči, obstajali pa so tudi taki, ki jim je turnirsko vojskovanje pomenilo poklic in so živeli od tako pridobljenih nagrad.
Eden takšnih je bil tudi Gašper II. Lambergar z gradu Kamen pri Begunjah. Bil je spremljevalec rimsko-nemškega cesarja Maksimiljana I. Ohranila se je turnirska knjiga, v kateri je evidenca kar 87 njegovih konjeniških dvobojev, ki jih je Gašper bil v času med leti 1480 in 1500. Danes se turnirska knjiga hrani v muzeju na Dunaju.
Njegovi boji so se ohranili tudi v ljudskih pesmih. Konkretno o ljudski romanci, ki opeva boj med Pegamom (Čehom Janom Vitovcem) in Slovencem Krištofom Lambergarjem. Podobe tega boja še danes najdejo mesto na številnih čebelarskih panjskih končnicah.
Sama romanca zgodovinsko ni čisto točna. Opisuje pa čas, ko je v sredini 15. stoletja propadala ideja Celjskih grofov, da bi na področju Slovenije, Hrvaške in Madžarske oblikovali posebno samostojno politično tvorbo. S smrtjo zadnjega celjskega grofa Ulrika II je namreč prišlo do vojne za njegovo zapuščino. Na eni strani so bili Habsburžani, ki so bili do dediščine upravičeni po dedni pogodbi, na drugi strani njegova vdova Katarina in vojskovodja Čeh Jan Vitovec, ki sta dediščino želela obdržati zase.
Ljudska pesem pravi, da je Pegam ustrahoval celo deželo. Cesarju Frideriku ni ostalo nič drugega, kot da je na pomoč poklical Lambergarja. Do viteška dvoboja, ki pa se je tokrat bil zares, je prišlo na Dunaju. V dvoboju je Lambergar zmagal, Pegam pa je izgubil življenje. V sovraštvu do tujca, torej do Pegama, se slednjega prikazuje kot podzemno pošast s tremi glavami.
No v resnici ni bilo čisto tako, a ljudska pesem, prirejeni zgodovinski spomin in časovna oddaljenost marsikaj preneseta. Jan Vitovec je v borbi za dediščino oplenil precejšen del Slovenije in znebili so se ga šele, ko so mu izplačali bogato odškodnino. Tako njemu kot vdovi Katarini, ki je odšla živet na dvor turškega sultana, kjer je živela tudi njena sestra.
Pa nič zato. Pegam in Lamberger je ljudska romanca, v kateri zmaga naš človek in postane del legende.