Kot veste, sem eno leto svojega življenja preživel v Franciji. Tam, v Taizéju, kjer se govori res ogromno jezikov, sem kar malo izostril svoje uho za različne jezike, predvsem za francoščino. Če bi me danes vprašali, kateri jezik mi je najljubši, bi verjetno rekel francoščina in hebrejščina, čeprav obenem ne bi rad izpustil švedščine in danščine, saj tudi ta dva skandinavska jezika zvenita nadvse prijetno za uho. Lepo ju je poslušati.
Po naslovu sodeč, se bom v tem zapisu osredinil na francoščino. Laissez-faire. Poslušajte, kako ti dve besedici zaigrata kot struni na kitari ali harfi, ko iz ušesa prideta do srca. Meni zvenita nadvse
vzvišeno. Kljub blagozvočnemu zvenu teh dveh besedic pa moramo priznati, da sta predvsem v zahodni Evropi naredili veliko škode. Pomenita namreč, mogoče sicer ne čisto dobesedno, da je vse dovoljeno.
Da, tudi Sveto pismo pravi: »Vse je dovoljeno,« vendar za tem stavkom sledi ta stavek, »vendar ni vse koristno!« (1 Kor 10,23) Večkrat se počutim kot v stari Grčiji, kjer so se po plodnem obdobju visoke filozofije tako prevzeli, da so dovoljevali vse. S tem mislim predvsem na razvratno življenje, ki ga je podpihovala filozofska smer hedonistov. Podobno se dogaja danes v Evropi, tudi v Sloveniji. Samo stopim čez domači prag in vsak drugi te z največjo ihto in (neupravičeno) avtoriteto prepričuje, da je vse dovoljeno, da se sme vse početi brez obžalovanja in kesa in če rečeš kaj, kar ni v skladu s to doktrino in paradigmo, izpadeš kot bebec iz srednjega veka. Laissez-faire se je, brez poznavanja francoščine, tako razrasel in prepredel Zahodno civilizacijo, da ne vidimo več jasno in se njegovih katastrofalnih posledic niti ne zavedamo, ker se jih nočemo zavedati in raje kot noj glavo porinemo v pesek in se pretvarjamo, da jutrišnji dan ne bo nastopil.
Tu je veliko škode naredila tudi indijska filozofija, ki uči, da je treba živeti tukaj in zdaj. Da jutri ni in ne obstaja. Da je samo danes. Da zime ne bo, ker ne obstaja, in da torej ni treba spravljati drv za kurjavo. Če dobro pogledam, ko grem recimo v mesto, vidim množico nojev, ki glave tiščijo v pesek. Tako zelo so indoktrinirani, da imajo ne-tiščanje glave v pesek za nekaj čudnega. Čudni smo tisti, ki mislimo s svojo glavo in opozarjamo na jutrišnjo katastrofo. »Ne,« bodo rekli, »jutrišnjega dneva sploh ni.« Tako močno se je indijska duhovnost zalezla v zavest evropskega človeka.
Evropski človek je ”pozabil” na naslednji stavek: »vendar ni vse koristno!« Namenoma pozabil, porinil glavo v pesek kot noj, da, boljše prispodobe ne najdem, in prepustil odločanje o svojem življenju drugim. Svojo svobodno voljo je prodal za drobiž. Če se samo postaviš zase, si čuden in prenapetež, saj je norma, da je treba samo kimati. Tako okolje, taka klima brez klenosti in pokončnosti je raj za najrazličnejše sekte in new age.
Bo že nekako, je najpogostejša fraza, ki jo slišim. Laissez-faire nas je oropal čuta za odgovornost.
Moderni človek išče razsvetljenje vsepovsod, le v krščanstvu in Kristusu ne. Res ne vem, zakaj smo zavrgli daleč najboljšo religijo in jo zamenjali za kapnice, ki ne držijo vode (prim. Jer 2,13). Če smem, bom predstavil Sveto pismo z new age vidika. Če iščeš razsvetljenje, odpri Razodetje. Obljubim, ne bo te razočaralo. V njem boš našel misli, o katerih se ti ni niti sanjalo. Če si obseden s seksom, odpri 1 Mz 38 in se čudi Tamarini veličini. In še in še bi lahko naštevali. Verjamem, da imamo vsi doma Sveto pismo, vendar mislimo, od Schopenhauerja dalje, da je njegova misel zastarela. Iz lastne izkušnje lahko potrdim, da ni. Še kako je aktualna! Ponižno obriši prah s Svetega pisma v kotu in ga naključno odpri. Verjamem, da boš dobil pravi odlomek.
Ne pozabimo torej na najpomembnejši stavek: »vendar ni vse koristno!« ki sledi stavku: »Vse je dovoljeno.« Zahodna civilizacija lahko pade na enem stavku, ki ga vztrajno briše iz kolektivnega spomina.
Luka Škvorc
