Küngov svetovni etos – zdravilo za Slovenijo, 2. del

S prispevkom Küngov svetovni etos – zdravilo za Slovenijo sem skušal s pomočjo »svetovne moralne avtoritete« in z lučjo njegovega »svetovnega etosa« posvetiti na moralno stanje v naši domovini. Pričakoval sem komentarje, osredotočene naravnost na obravnavano temo. Vendar se je vse ustavilo pri prvem stavku, oziroma pri vprašanju ali je Küng, kot odpoklicani predavatelj na teološki fakulteti,  lahko moralna avtoriteta (za našo desnico). Verjetna bi bila reakcija veliko blažja, če bi oznako »moralna avtoriteta« še bolj  opredelil, npr. kot »civilna moralna avtoriteta«. Nisem bil torej dovolj precizen. Vendar pa Küng  zaradi svojega odklanjanja dogme o papeževi nezmotljivosti (zaradi tega so mu prepovedali predavati na teološki fakulteti v Tübingenu) in javnega očitanja svojemu nekdanjemu kolegu , papežu Benediktu XVI, da je preveč konservativen, ne zasluži grmade.    Poglejmo po vrsti nekaj komentarjev, ki kažejo na nerazumevanje ali na uporabo ideoloških očal:

Hans Küng, svetovna moralna avtoriteta

bah

O, kakšna herezija! Cvelbarja na grmado!

Küng, ki ima pravzaprav Berufsverbot, pač ne more biti svetovna moralna avtoriteta, kne.

Ali pa kontracepcija, razveza, odprava celibata, ženske duhovnice, gejevske poroke… le niso tak hud greh?

Kljub temu ali pa zato, ker »gorim na grmadi« ne vem, ali je komentar mišljen dobrohotno ali zadrto. V vsakem primeru pa bi »bahu« rad povedal, da morala – etika ni dominantni znak religije in torej tudi ne krščanstva (čeprav je Küng še vedno katoliški duhovnik). Značilnost Küngove svetovne etike je prav v tem, da ne sloni na kaki izbrani religiji, ampak  vidi njeno osnovo v vseh religijah. Prav na tej osnovi svojo etiko sam upravičeno imenuje svetovna. Njena planetarna  sprejetost pa kaže, da ima prav.

Verovanje in etika

Za katoličane je s tem v zvezi zanimivo, da najdemo enak zaključek v nedavnem dokumentu Mednarodne teološke komisije: V iskanju univerzalne etike: Nov pogled na naravni moralni zakon. Cerkveni dokumenti 130 (2010). Učenje te komisije se od Küngovega pristopa razlikuje v glavnem le po dodatnem poimenovanju svetovne etike kot »naravnega zakona« in njegovega novejšega razumevanja. (Sam pojem »naravni zakon«  Cerkev goji že stoletja).  Seveda pa se komisija podrobno posveča vprašanju katoliškega nauka, ki (kljub nasprotovanju Künga in mnogih krščanskih cerkva, razen pravoslavne) goji višjo etiko in prepoveduje splav, homoerotiko, genske poskuse na človeških zarodkih ipd.  

S tem v zvezi je vredno prisluhniti  židovskemu mislecu Josephu Weilerju (Katedra EU v New Yorku): »Ko…. se cerkveni nauk šteje kot zunanja lupina, njegovo jedro pa je zmanjšano na etiko, ko je vsebina človekovega  verskega življenja ne več, ne manj kot ( izjemno pomembna) zavezanost etičnemu življenju, ko  ne morem razložiti, in s tem opravičiti  nič več kot tisto, kar spada pod etiko, se moja verska skupnost ne razlikuje od etične skupnosti. Ni etika tista, ki pokaže razliko med vernikom in nevernikom«.

Svoboda in etika

tadej 

Ne vem, zakaj mi pozivi etičnih in moralnih kodeksov refleksno vzbudijo odpor. Verjetno zaradi tega, ker sem globoko v sebi prepričan, da sta prav morala in etika možna samo v svobodni izbiri posameznika…….

Tadej, zelo mi je žal za ta hud nesporazum. Najprej: v prispevku ni nobene besede o tem, da naj bi bila etika vsiljena.  Prav imate. Vsiljena etika ni etika! Tudi etični kodeks nič ne reši sam po sebi. Etični kodeks je neobvezni napotek za reševanje problemov v družbi, državi, na planetu. Napotek za vzgojo posameznikov (otrok, politikov, gospodarstvenikov itd.) tako, da bo v njej dovolj etičnih posameznikov za rast harmonične družbe.  Küng  ga ni samo napisal, ampak je njegov velik uspeh v tem, da ga je razširil po vsem našem planetu.

Katoliška etika

@enoch

da, da… voda je mokra in suha hkrati, dan je noč in smrtni greh je moralno zaželen. To ni nič takega. Katoliška morala, ki se svetu prodaja kot absolutna in od boga dana, je bolj raztegljiva kot svež čigumi.

Res je: katoliška morala je za katoličana obvezna in njeno kršenje se šteje za greh; ni pa v strogem pomenu besede absolutna, saj  Cerkev  spreminja moralne predpise in ne ravno samo v podrobnostih, npr. celibat, dovoljena uporaba kondomov za bolnike z aidsom. Ne razumem pa, kje ste našli, da je v krščanstvu greh zaželen. Poskusite se spomniti in se ukvarjajte s tem vprašanjem, dokler ne najdete odgovora. Če pa ne razumete spovedi, vedite, da je spoved popolnoma nična, če ni povezana z globokim obžalovanjem in trdnim sklepom o poboljšanju. Prav preko spovedi skupaj z  resničnim  poboljšanjem pa je krščanstvo oznanilo veselja, saj vsakdo, v vsakem trenutku lahko začne znova.

Pravo in etika

tadej

Edini dolg, ki ga imamo do družbe je, da se v družbi borimo z vsemi močmi, da zakoni ne nasprotujejo etiki in morali. Proti slabi praksi, pa smo in bomo vedno nemočni. Tudi Mati Terezija je v Indiji skrbela za uboge, ne da bi le teh kdaj zmanjkalo, da bi se kaj spremenilo.

Spremeniti, izboljšati človeške skupnosti in človeštvo kot celoto, prav to je namen Küngovega prizadevanja, da bi za svetovni etos pridobil brez vsiljevanja čim več ljudi. Da pa se »v tistih krajih« zaradi delovanja Metere Terezije  ni nič spremenilo pa je zelo žaljiva trditev. Premislite!

Pravo je po svojih kriterijih veliko manj kot etika in je torej podmnožica etike. Poleg tega je (po Kantu) nekdo kriv kadar krši pravice drugih, v etiki pa je kriv že, če to samo načrtuje. Neetično pa ravna vedno, kadar načrtuje ali pa krši zlato pravilo svetovnega etosa (naravnega zakona): »Ne stori tega drugim, kar ne želiš, da bi drugi tebi storili.

Foto: Wikipedia