Kultura naša teza in antiteza

Za nami je Prešernov dan – slovenski kulturni praznik, državni praznik in dela prost dan. To je eden bolj posebnih praznikov v evropskem prostoru. Praznik kulture! Ta ni nič manj pomemben od ostalih. Prazniki so namreč eden od simbolov države. In ko povežemo praznike in spomin, dobimo osebno izkaznico zgodovinskih vrednot nekega naroda. Redko kateri narod, če sploh kakšen, ima kulturo povzdignjeno na tako visoko mesto. Žal se tudi redko kateri z njo tako kiti, njegovi umetniki pa umirajo v bedi in nepriznanju. Zato še kako razumem predsednika upravnega odbora Prešernovega sklada Jaroslava Skrušnya, ki je v slavnostnem govoru razmišljal o dolgu države do umetnosti in kulture. Zapisal je, da se mora država na tak način oddolžiti svojim krhkim in nemočnim, ponižanim in razžaljenim, ranljivim in smrtnim posameznikom in se jim ponižno pokloniti s priznanji, posvečenimi s pesnikovim imenom.

8. februar je tako tudi praznik naše identitete, ki pomeni, da se v njej prepoznamo in jo štejemo za nekaj nepogrešljivega. Ukvarjanje s kulturo je sploh posebno in izstopajoče nagnjenje Slovencev. Mirno lahko zapišemo, da smo narod kulturnikov. Nikjer na svetu ni v povprečju toliko slikarjev na število prebivalcev kot pri nas, nikjer nimajo toliko pevskih zborov, kot jih je v Sloveniji, kjer ima vsaka nekaj večja vas dva – župnijskega in prosvetnega. Samo pri nas imamo 4 profesionalne simfonične orkestre za dve mesti s po nekaj 100 tisoč prebivalci in poleg tega še (vsaj) 6 drugih v katerih tudi igrajo profesionalni glasbeniki. Nikjer na svetu letno ne izdajo 6000 naslovov novih knjig za samo 2 milijona ljudi in še bi lahko naštevali. Pa nam te številke kaj povedo? Včasih si mislim, da ne!

Prešernova nagrajenca za življenjsko delo sta bila letos pesnik Miroslav Košuta in dirigent Anton Nanut. »Prešernova nagrada potrjuje vrednost Košutovih verzov in opozarja na zasluge, ki jih ima pesnik pri ohranitvi slovenske besede v tržaškem urbanem svetu.« Prešernova nagrada Antonu Nanutu pa je utemeljena kot zaslužen poklon “poslancu slovenske poustvarjalnosti”, so zapisali v utemeljitvi.

Košuta je imel zanimiv govor v katerem je v bran vzel tudi Borisa Pahorja, ki si je, kot se zdi, z eno neprevidno besedo zapravil ugled, do katerega se je dokopal s stoletjem pokončnosti in tveganja. Končal ga je enigmatično in metaforično z naslednjimi besedami: »Življenje je za mano, trdo, strmo in neprizanesljivo. Zahvaljujem se vam za priznanje, ki me potrjuje v prepričanju, da ga je bilo vredno živeti.« Ko človek Košutovega kalibra govori o vrednosti življenja in vrednosti kulture ter ju primerja, nas lahko strese in strezni. To niso polikane besede kake pop popevke, ampak je razmislek o temeljnih eksistencialnih vprašanjih. Kdo je v tem primeru razžaljen in ponižan, krhek in smrten?

Morda bi to lahko rekli za dva žlahtna predstavnika slovenske moderne, komaj 23 let starega, Dragotina Ketteja, umrlega 1899 in 22 letnega, Josipa Murna Aleksandrova, umrlega 1901. Oba jetična, sta preminula v skrajni bedi v ljubljanski Cukrarni, nerazumljena in izločena, danes pa sta stebra slovenske moderne. Najdete ju v vsaki pesniški antologiji. Z njima smo Slovenci vstopili v svet impresij, ko je postalo bolj pomembno to, kar človek nosi v sebi, kot resnična slika tistega kar vidi. In še bi lahko našteval. Seznam bi bil dolg, verjemite. Na njem bi se znašla imena Cankarja, Balantiča, Groharja, bratov Kralj, Marija Kogoja…

A vendar pesnik pravi, da ga nagrada potrjuje v prepričanju, da je bilo življenje vredno živeti! Če bi Slovenci živeli v skladu s tem, kar pravimo, da nam kultura pomeni, ne bi bilo treba govoriti o ponižanih in nemočnih, temveč bi v ospredje stopila zavest o vrednosti muz, duhovnem fluidu, ki presega območje običajnega, površinskega in plehkega. Tako pa se večkrat zdi, da je umetnost odtujena in elitistična, daleč od realnih problemov, pretirano eksperimentalna, na trenutke celo banalna. Skratka, da si je za svojo bedo in razžaljenje kriva (tudi) sama…

Kje se torej ujameta Skrušny in Košuta? Univerzalnega odgovora žal ni, kot ga tudi umetnost nikoli ne daje. Odgovoriti si mora vsak sam in tako delovati.

Foto: Jože Bartolj