Pisatelja Ksaverja Meška, ki je bil nekaj dni četniški ujetnik skupaj z Drinskimi mučenkami, je rešilo njegovo pisateljsko ime, umorjena trupla sester pa je odnesla reka Drina.
Slovenskega pisatelja in duhovnika Frana Ksaverja Meška (1874 – 1964) so Nemci že takoj po okupaciji leta 1941. pregnali iz njegove župnije Sela nad Slovenj Gradcem. Preko različnih zbirnih centrov , tudi gradu Rajhenburg, je nazadnje pristal v Zagrebu. Tam je zvedel, za prosto duhovniško mesto pri sestrah, Hčerah Božje ljubezni na Palah, 19 km stran od Sarajeva.
Vojna. Ozemlje je bilo v ustaških rokah, vendar pod stalnimi napadi četnikov. Tri mesece pred zločinom se je Meško naselil pri sestrah na Palah kot hišni duhovnik. V svojem zapisu »V četniškem ujetništvu«* opisuje svoje srečanje z grozotami vojne : ….«Naslednji ponedeljek so zelo hudo streljali. V torek zjutraj prideta v samostan dva mlada vojaka in pravita: »Ko so nesli sinoči straži pri vodovodu večerjo, so jih četniki napadli; dva sta padla, enega pogrešamo, najbrž so ga četniki zajeli. Eden padlih je musliman, eden katoličan. Ali boste tega pokopali?««
Predno je prišel na Pale, Meško ni vedel v kaj se podaja, pozneje pa je zaradi sester in zaradi ljudi, kar ostal, čeprav ga je stiški opat vabil v svoj samostan.
Napad na Pale. Popoldne 10. decembra so bili četniki ob ponovnem napadu na Pale, zmagovalci. Domači vojaki so se umaknili. Četniki so zažgali sosedovo hišo. Meško pove: ….« Pa zaslišim beganje po stopnicah gor, plašne glasove, v sobo planejo tri sestre, dve Slovenki, ena iz Ajdovca, ena nekje od Novega mesta , in mlada kuharica, Madžarka. Padejo na kolena in sklenejo roke: »Hitro nam dajte odvezo, ubili nas bodo!« »Ne bo tako hudo,« sem jih tolažil, »odvezo pa vam dam, kesanje obudite.« Toliko, da sem odmolil odvezno molitev, je že ropotanje prilomastilo gor po stopnicah. Pridrvel je v sobo častnik… .
Četniški ujetniki. Četniki so sestre, Meška, in še nekatere domačine, ki so jih nasilno pobrali ob poti, v hudi zimi, in slabo oblečene, prisilili na pot proti Sarajevu. 76 letno prednico, sestro Berchamo, ki ni bila sposobna za pešačenje in so vso prezeblo in onemoglo naložili na sani. Namenjeni so bili na četniško komando v Sjetlini. Nihče ni dobro poznal poti, zato so v mrzlih decembrskih nočeh tavali do poznih ur, pogosto kar po celem snegu. Ker je s. Berchama popolnoma omagala, so jo pustili v nekem zavetišču. Nekaj dni je preživela pri dobrih ljudeh, dokler je nista dva četnika odvedla neznano kam. Za njo je izginila vsaka sled.
Med potjo je nek četnik z Meška potegnil plašč in ga pustil zmrztovati. K sreči, pravi Meško: » Sestra Krizina Bojanc, rojena v Šmarjeti pri Novem mestu je bile tako dobra in mi dala svojo veliko ruto.«
Meško prepoznan kot slovenski pisatelj. Na četniškem glavnem štabu v Sjetlini, kjer so vso skupino zaslišali, je mlad četniški oficir, ki je služil pred vojno v Sloveniji, Meška prepoznal kot slovenskega pisatelja. Dosegel je, da so mu dali dovoljenje za pot v Beograd. Tu, v Sjetlini, so se poti pregnancev iz Pal tudi ločile. Sestre so odpeljali V Goražde ob reki Drini, kjer naj bi stregle ranjencem.
Zločin nad sestrami. V njihovo sobo, v drugem nadstropju vojaške kasarne, kamor so jih naselili, so ponoči vdrli pijani četniški oficirji in se hoteli nad sestrami izživljati. Da bi se rešile, so poskakale skozi okno. Nasilneži so pohiteli za njimi, jih ranjene usmrtili z bajonet, in pustili v mlaki na obali Drine, ki jih je naslednji dan odnesla proti Beogradu.
Meško je po dolgi odisejadi srečno prispel v Beograd in od tod v Slovenijo. Konec vojne je dočakal pri menihih v Stični na Dolenjskem. Umrl pa je v svoji župniji Sela nad Slovenj Gradcem. O usodi sester je zvedel šele po dolgem času. Njihovo prvo spominsko podobico je s spoštovanjem vstavil pod ptiček na oltarju svoje cerkve in jim s tem v svojem imenu priznal mučeništvo.
————————-
*Fran Ksaver Meško, Izbrana dela, IV.del, Mohorjeva družba Celje , 1959.
Foto: Wikipedia
