Krvava jama

Avtor: Jernej Letnar Černič. Vir: IUS kolumna. Slovenija naj bi bila država, kjer naj bi se spoštovale človekove pravice in temeljne svoboščine in kjer naj bi žrtve kršitev in njihovi sorodniki imele dostop do neodvisnega in nepristranskega sodnega foruma. A slednje besede so daleč oddaljene od resničnih razmer. Slovenija ostaja na področju človekovih pravic dežela praznih gest in besed.

Vse več primerov priča, da je spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin pomanjkljivo, selektivno in neučinkovito. Eden od najgrozovitejših primerov nespoštovanja temeljnih človekovih pravic in svoboščin so povojna hudodelstva zoper človečnost, ki so bila storjena v mesecih po koncu druge svetovne vojne. Število žrtev, ki so jih masakrirali totalitarni oblastniki sega do številke sto petdeset tisoč, kar je na ravni števila žrtev atomske bombe v Hirošimi. Pred nekaj meseci sem z večjo skupino strokovnjakov poskusno obiskal enega največjih povojnih grobišč na Slovenskem, Barbarin rov v Hudi Jami na obrobju vasi Rečica pri Laškem.

Ko človek vstopi v nekdanji rudniški rov, ga prevzamejo občutki nelogodja, tesnobe in žalosti. Še več, ko človek vstopi v rov, si takoj zaželi, da tja ne bi nikoli vstopil. To ni le klavstrofobičen občutek vstopa v nek ozek in tesen prostor, ampak zavedanje, da je bilo v rovu ubitih nekaj tisoč ljudi. Takšni občutki se kasneje še stopnjujejo, ko stopamo po temnem in ozkem rovu. Enako pot, dobrih tristo metrov, je moralo pred svojim koncem prehoditi tri tisoč žrtev, ki so lahko le slutile kakšna usoda jih čaka, a so bile preveč onemogle, da bi se lahko uprle. Z njimi so šli z roko v roki mladi stražarji, ki so spremljali žrtve od vhoda do jaška, kamor so bili porinjene še žive, oziroma potem, ko se je jašek napolnil, do prostora, kjer so se morale uleči v vodoravno lego druga na drugo. Ko človek pride do jaška, nastopijo občutki osuplosti nad storjenim hudodelstvom in se postavljajo vprašanja, kako so odgovorni posamezniki lahko sprejeli odločitev, da se nekoga pokonča na tako grozovit način. Podobno, kot v koncentracijskih taboriščih, grobiščih okrog Srebrenice, in spominskem obeležju v Hirošimi in Nagasakiju, Barabarin rov kaže na trojno razčlovečenost človeškega bitja: tistega, ki je ukazal hudodelstva in spremljal žrtve v rov, samih žrtev in tudi obiskovalca, ki po več desetletjih obišče Barbarin rov, in osupel ter hkrati razčlovečen brez besed stoji v rovu ob jašku. Osupel na iztirjenostjo človeškega bitja, ki je zaradi slepe privrženosti totalitarnemu režimu, pripravljeno storiti vse, se odreči tudi svoji človeškosti, da nato lahko ukaže prevoz tisočih žrtev v rudniški rov oziroma izvrši ukaz totalitarnih oblastnikov.

Da so eksekuterji izbrali Barbarin rov za obračun s tri tisoč nedolžnimi žrtvami, je brez primerjave v zgodovini genocidov in hudodelstev zoper človečnost v preteklem stoletju. Da je totalitarni režim in njegovi oblastniki želel pokončati žrtve v osrčju Hudo jame, prikazuje, da se je svojega ravnanja na neki ravni sramoval, in svoja hudodelstva želel prikriti pred očmi navadnih ljudi in širše slovenske javnosti. Še več, žrtve hudodelstev v Barbarinem rovu so skrili za več betonastih pregrad. Vendar je bilo slednje sfizovo delo, saj se je med slovenskimi ljudmi hitro razvedelo o hudodelstvih totalitarnega režima.

Ko se oddaljimo od krvavega jaška, si lahko v sosednjem rovu ogledamo že izkopane kosti in tudi spete lasne kite žrtev, ki so trenutno razporejene v modrih plastičnih škatlah v dveh vrstah vzdolž rudniškega hodnika. Skoraj sedemdeset let po storjenih hudodelstvih so žrtve, predvsem njihove duše, še vedno ujete v Hudi jami. Ko si človek ogleduje prizorišče hudodelstev čuti, da ga spremljajo ujete duše žrtev, in mu skušajo povedati, da želijo iz kraja, kjer so morale prisilno končati svojo življenjsko pot.

Brezizhodnost položaja žrtev v tistih dneh junija 1945 si je težko predstavljati. Že krajši obisk v jami človeku zbuja občutke ujetosti, zato je skoraj nedojemljivo kaj so morale šele občutiti žrtve. Kakšen je bil tudi neverjeten pogum tistih redkih, ki so uspeli zbežati iz jame in kasneje iz slovenskega prostora.

Kar težko je razumeti, kako so se lahko esekutorji lahko znebili svoje človeškosti, ko so žrtve po tri peljali skozi Barbarin rov in jih potem porinili v rudniški jašek oziroma jih postrelili. Kajti prav to je bilo potrebno, odreči se svoji človeškosti, in postati nadčlovek, da je posameznik lahko izvršil takšno nagnusno in sprevrženo ravnanje, ne le enkrat, ampak tako, da je drugo za drugo žrtve peljal v globino Barbarinega rova in jih porinil v jašek. Da so takšni ljudje oropali ne samo žrtve, ampak tudi sebe minimalne človeškosti, izhaja tudi iz njihovih kasnejših življenjskih zgodb.

Hudodelstva zoper človečnost v slovenski družbi in slovenskem pravnem redu niso bila primerno obravnavana. Za hudodelstva zoper človečnost v Hudi Jami nihče ni pravno odgovarjal. Zanje niso odgovarjali niti tisti, ki so ukazali hudodelstva, na podlagi poveljniške odgovornosti, niti njihovi neposredni storilci. Še več, Barbarin rov še vedno sameva, pri čemer kosti več kot sedemsto žrtev še vedno ležijo razmetane v modrih plastičnih zabojnikih, še več pa je neizkopanih.

Barabarin rov v Hudi Jami leži globoko v podplasti duše slovenske družbe. Do leta 2009 je bil ena od najbolje varovanih skrivnosti slovenske dežele. O Hudi jami se na institucionalni ravni, razen redkih izjem, ni govorilo, kaj šele iskalo odgovorne za hudodelstva. Danes molk o hudodelstvih zoper človečnost, ali celo o genocidu, ni več mogoč oziroma sprejemljiv. Potrebno je, da vsi skupaj pokažemo sočutje do žrtev v Hudi jami in v preostalih grobiščih, ki jih je na Slovenskem preveč. Še več, prevevati naj nas začne sram, da živimo v deželi, kjer se je kaj takega lahko zgodilo.

Ni sprejemljivo, da so žrtve in njihove kosti še vedno zaprte za vrati Barbarinega rova. Pred njegovim vhodom mora država urediti kostnico, da se žrtve končno, vsaj simbolično osvobodi. Urediti je potrebno spominski center, po zgledu spominskih obeležij v Dachau ali Srebrenici, da bomo Barbarin rov lahko vsi obiskovali skupaj z našimi otroci in vnuki, ter tudi zato, da bo rov simboliziral tiste dni junija 1945, ko se je slovenski človek razčlovečil in postal pošast. Dokler slednje ne bo storjeno, ne bodo v Barbarinem rovu ostajale samo nedolžne žrtve totalitarnih hudodelstev, ampak celotna slovenska družba.