Avtor: Manica Ferenc. Vir: Družina. Ob izidu knjige Zmagoslavje razuma v kateri nam avtor Rodney Stark opiše kako je krščanstvo pripeljalo do svobode, kapitalizma in razcveta zahodne družbe, smo se pogovarjali z Robertom Petkovškom, ki je knjigo pospremil z odličnim in pronicljivim uvodom.
Kaj razumete ob izrazu »evropska zgodovina«, »evropska kultura«?
Ob izrazu »evropska zgodovina« ne smemo pomisliti samo na to, kar se kaže navzven, v njeni materialni kulturi, v velikih zunanjih, tehnoloških in znanstvenih dosežkih, ampak tudi na to, kar se skriva za vsem tem, na to, kako je evropski človek doživljal svet; pomisliti moramo torej na njegovo zavest. Zunanja kultura je vedno le ogledalo notranje kulture. Plečnikove sakralne stvaritve ne bi bile to, kar so, ko ne bi imel močnega notranjega doživljanja svetega. Poglejte, kaj je pisal bratu Andreju, duhovniku: »Kadar pa Boga v rokah držiš, prosim te – reci Mu, da ga ljubim – reci Mu, da ne maram denarja – reci Mu, da ne lažem – no, On to ve – da naj moji želji življenje da: fantazijo – moč in ponižnost naj vsadi v me, da bodo moja dela v čast Njegovo. Kakršna dela mi hoče dati – boljša naj bodo vedno v čast Njegovo.«
Evropska kultura je kultura vélikega napredka!
Res! Za napredkom, ki ga Zahod pozna, se skriva neko določeno razumevanje sveta. Grki in Rimljani – na primer – niso poznali ideje napredka, kakor jo pozna novi vek ali jo poznamo danes, ko je vse usmerjeno v prihodnost in smo polni pričakovanj; bolj so bili usmerjeni v svoj »sedaj«, zato je bil tudi napredek postopen. Tako se torej zastavlja vprašanje: »V čem ima ta sprememba korenine?« Rodney Stark poudarja, da je treba razlog za to epohalno spremembo iskati v drugačni zavesti, ki jo je prineslo krščanstvo. Poudarja zavezanost krščanske teologije razumu. Na to je opozoril že Tertulijan, teolog iz 2. stoletja, ki je dejal, da se naš Gospod Jezus Kristus ni imenoval navada, običaj, ampak resnica. Res so v antiki religijo doživljali kot običaj, kakor mi danes, denimo, folkloro, narodno nošo. Zakaj imajo ti takšne, drugi drugačne narodne noše? Ne zato, ker bi v neki določeni narodni noši videli resnico, ampak zaradi običaja: ker so takšna – in ne drugačna! – oblačila nosili že njihovi predniki. Tako so religijo doživljali v antiki. Krščanstvo pa človeka postavi pred vprašanje: kaj je resnica.
Kaj je novega prineslo krščanstvo?
Rešenost od preteklosti – odpuščanje. Problem predkrščanskih kultur je usoda. Usoda je ujetost v preteklost. Krivda prednikov se prenaša iz roda v rod. Ta prenos se kaže v vedenjskih vzorcih, psihološko, najpogosteje pa v maščevanju, ki kakor snežena kepa postaja vedno večje; ne da bi bil novi rod česarkoli kriv, je ujetnik dejanj prednikov. In tega se ne more rešiti. To spoznanje se kaže v antičnem mitu o Sizifu. Za njegovo prevzetnost so ga bogovi kaznovali tako, da mora v podzemlju valiti težko skalo na hrib, a vedno se mu skala tik pred vrhom zakotali nazaj v dolino, na začetek. Obsojen je na nenehno ponavljanje; vedno se vrača na začetek. Ne uspe mu narediti odločilnega preboja, koraka naprej v prihodnost, k nečemu novemu; za svoje delo nikoli ne more reči: »Dopolnjeno je,« kakor slišimo Jezusa s križa. Sizif življenje doživlja kot ujetost v usodo, v preteklost, kot nesmisel. Prav odpuščanje pa so besede, ki drugega odvežejo od te ujetosti v usodo, v večno ponavljanje. Odpuščanje je obljuba nove prihodnosti; človeka, ujetega v preteklost, rešuje bremen preteklosti in mu tako odpira možnost za nekaj novega. Prav to je kulturni okvir, ki ga je postavilo krščanstvo. Znotraj tega okvira nato nastopi ideja razvoja, napredka.
Brez križa bi človeštvo ostalo ujeto v zaprti krog.
Da. Ujetost v zaprti krog, v preteklost je značilnost vseh arhaičnih, predkrščanskih družb. Kaj je bistvo te ujetosti, tega zaprtega kroga? Najgloblje v človeški kulturi se skriva maščevanje. Ne da bi to hotel, v globini nekoga, ki je utrpel škodo ali krivico, govori maščevalnost … »Ti bom že pokazal!« Najbolj osnovna logika našega vedenja je torej: »Ti meni, jaz tebi!« V »povračilnih ukrepih« radi še kaj dodamo. Maščevanje je nalezljivo, zajema vedno širši krog ljudi in prinaša vedno večje konflikte. Posledica popolne medsebojne sprtosti bi bilo izumrtje družbe. Takrat pa sam od sebe nastopi neki mehanizem, ki ga imenujemo »grešni kozel«. Skupnost nezavedno vso krivdo prenese na nekoga, ki izstopa po svoji drugačnosti in šibkosti – na primer belini, dvojčki, otroci, invalidi – ter ga žrtvuje. V očeh skupnosti je kriv za vse gorje, v resnici pa je nedolžen. Arhaične družbe so živele na račun nasilja nad nedolžnimi. Končno pa lahko tudi sami sebe kdaj zalotimo, kako bi nehote, podzavestno želeli svojo krivdo preložiti na šibkejšega.
Mehanizem grešnega kozla je torej zakoreninjen globoko v človeški duševnosti?
Logika grešnega kozla je ena najglobljih psiholoških zakonitosti. Ravna v duhu »znašanja nad šibkejšim«. Prenos krivde na šibkejšega in žrtvovanje skupnosti za nekaj časa prineseta mir in slogo. Križ, na katerem je umrl Jezus, pa ta zaprti krog maščevanja in žrtvovanja prekine. Jezus s križa ne poziva k maščevanju; Jezus s križa prosi Očeta: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!« Po prepričanju francoskega antropologa Renéja Girarda je bila to največja revolucija v zgodovini človeške kulture. Zato človeško zgodovino deli na arhaično, predkrščansko in na kristično, krščansko kulturo. V to so prepričani tudi drugi, na primer Hannah Arendt. Evangelij zanje pomeni največjo revolucijo v zgodovini človeštva. Kar 95 odstotkov zgodovine modernega človeka, ki šteje petdeset tisoč let, je bilo ujetih v začarani krog maščevanja, iz katerega je bila edina rešitev mehanizem »grešnega kozla«, nasilno »znašanje nad šibkejšim«. Evangelij pa je tok zgodovine resnično revolucionarno preobrnil in mu za kriterij postavil ljubezen, odpuščanje. Zadnjih dva tisoč let človek drugače razmišlja, nam pa se to zdi samoumevno, kakor da bi bilo vedno tako. Pa ni bilo: to razmišljanje je sad nove kulture, ki ji je temelje postavil Jezus z zgledom odpuščanja. Pomislimo na razvpitega Ludvika XIV.! O njem ni slišati veliko dobrega, a v oporoki je pred usmrtitvijo svojim naročil, naj se ne maščujejo. Logika križa je oblikovala evropsko kulturo; žal ta kulturni okvir nevarno popušča.
Evangelij z Jezusovim zgledom odpuščanja pomeni velik in pomemben preskok v mišljenju človeka.
Da, pa še nekaj: Jezus prvi poudari nedolžnost žrtve: »Sovražili so me brez vzroka.« V očeh antičnih mitov je žrtev vedno kriva. Evangeliji pa žrtev prikažejo kot nedolžno; s tem razkrijejo nezavedni mehanizem »grešnega kozla«, krivično prenašanje krivde na šibkega, ki je nedolžen. Od tod velika skrb za žrtev v krščanski kulturi; zahodna kultura, ki je iz tega duha zrasla, je usmerjena v obrambo šibkega. Skrb za majhne, šibke je tako ena temeljnih značilnosti sodobne globalne kulture; v njenem jedru najdemo duha evangelija. Mislim, da je sodobna kultura vedno bolj ozaveščena glede te skrbi za žrtve in da ima to tudi za svoj cilj.
Odpuščanje, človekove pravice so zdaj splošno sprejete v razvitem zahodnem svetu, tudi voditelji uporabljajo te besede. Po drugi strani se trudijo zanikati krščanske korenine. Zakaj ta averzija v zahodnem svetu do vsega, kar je krščanstvo?
Mislim, da je to dobro opredelil Girard, ki pravi, da je krščanstvo postalo »grešni kozel« svojega lastnega razodetja. Krščanstvo – evangelij – je razkrilo nedolžnost žrtve; stopilo je na stran šibkega, nedolžnega. S tem se je postavilo po robu tisti najbolj elementarni želji v človeku, ki vedno išče najlažjo pot: da svojo krivdo prenesem na šibkega. To pa draži množice, ki mislijo kolektivistično, čredniško. Množice se kakor čreda vedno znašajo nad šibkejšim, nad tistim, ki ni nasilen in ni zmožen ali noče vračati nasilja z nasiljem. Dobrota je sirota, pravi pregovor. V zraku, se zdi, je pravilo: »Če res nimaš kaj drugega početi, potem lahko pljuješ po Cerkvi, po duhovnikih, po vernikih …« To je samoumevno, normalno; in prav tisti, ki se imajo za najbolj strpne, Cerkev in krščanstvo najbolj nestrpno preganjajo. Svetlana Makarovič celo zapoveduje: »Državljanska dolžnost je sovražiti Cerkev.« Ta fenomen imenujemo kristofobija. Žal ljudje ne vedo, da se za tem pojmom skriva globoka psihološka zakonitost z zelo banalno logiko, to namreč, da se hočem popolnoma po otroško znašati nad šibkejšim. Za krščanstvo pa je to znamenje pristnosti, znamenje tega, da ga svet prepoznava kot nenevarno, nenasilno, šibko, kot tisto, ki »nalomljenega trsta ne bo zlomilo in tlečega stenja ne ugasilo«. »Danes, ko se vsi borimo proti predsodkom, je edini dovoljeni predsodek predsodek do katoliške Cerkve,« pravi sociolog Philip Jenkins. Množičnemu pogromu se je čudila tudi pokojna pisateljica Oriana Falacci: ni mogla razumeti, da so množicam v Evropi ljubše skrajne oblike islama kakor krščanstvo.
Korenine sodobne globalne kulture nesporno segajo v krščanstvo.
Jürgen Habermas poudarja, da je sodobna civilizacija izluščila temeljne civilizacijske pojme iz krščanstva: pojem osebe, enakosti, emancipacije, napredka in mnogo drugih. Svetovne religije – tiste, ki imajo za seboj tisočletja razvoja – so zakladnice življenjske modrosti. Naloga filozofije je, da ta spoznanja »prevede« v univerzalen, vsem razumljiv jezik. Judovsko-krščansko idejo »človek je ustvarjen po božji podobi« prevede filozofija v idejo »človek je cilj sam v sebi«. V tej obliki je ista misel sprejemljiva tudi za ljudi drugih verstev in drugih svetovnih nazorov.
Samo krščanska kultura je lahko dala Voltaira ali Nietzscheja. V islamskem svetu si ju ne predstavljam.
Vzemimo pisatelja Salmana Rushdija: ker si je drznil kritizirati islam, je bil obsojen in se mora skrivati v tujini. Podobno je bil v starogrških Atenah obsojen Sokrat, ker je dvomil v državne bogove. Evangelij pa je duh svobode; dopušča dvom in kritiko. V Jezusovem navodilu, dati cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega, je kal sodobne sekularne družbe. S tem je Jezus ločil politični prostor od božjega. Znotraj političnega prostora so vsi enakopravni ne glede na svetovni nazor ali versko prepričanje. Napetosti med papeži in cesarji v srednjem veku ne smemo razumeti kot nekaj negativnega, ampak kot nekaj pozitivnega. Te napetosti so bile možne zato, ker je Jezus razmejil eno oblast od druge. Predkrščanske, arhaične kulture tega niso poznale. Tega tudi ni poznal stari Rim; cesar je bil obenem božanstvo in morali so ga po božje častiti. V islamskem svetu še danes versko pravo velja tudi na civilnem področju. Evangelij pa prinese nezaslišano novost: ločitev civilne in verske avtoritete. Zato se je znotraj krščanskega Zahoda lahko razvila kritika na račun temeljev te družbe, to je na račun krščanstva. Ateizem je posledica te svobode; novi vek je prva družba v človeški zgodovini z nastopom množičnega ateizma. Pesnik Eliot je zato upravičeno dejal, da sta se samo znotraj tega prostora svobode lahko uveljavila tako kritična duhova, kakor sta bila Voltaire in Nietzsche. V poniževanju krščanstva nista izbirala besed, pa ju za to ni nihče obsodil. Prav ta prostor svobode je omogočil hitrejši razvoj in napredek.
Tu je torej treba iskati prehod od tradicionalne krščanske v sodobno sekularno družbo?
Da, »sekularizacija« označuje ta prostor svobode. Beseda pomeni, da se ljudje o tem, kako bodo živeli, dogovarjajo sami, neodvisno od verske oblasti. Ko je Jezus področje politike izvzel izpod verske postave, je s tem dal vedeti, da ni treba biti v vsem poslušen verski zakonodaji, ampak naj se človek svobodno odloča. Človeku je izrazil zaupanje; priznal mu je avtonomijo, to, da je sam v sebi nekaj dobrega. Priznal mu je, da se je zmožen pravilno odločati na podlagi svoje presoje. Takšna je evangeljska ideja o človeku, ki jo je novi vek vzel za svojo.
V čem sodobna sekularna družba ohranja sledove svojih krščanskih korenin?
Mislim, da v svojem univerzalizmu. Krščanstvo je prepričano, da ima sporočilo, ki ga mora ponesti do konca zemlje; Jezus je imel oznanilo, da je vsak človek vreden vsega spoštovanja in božje ljubezni, za zelo pomembno; zato je učencem naročil, naj ga razširijo po vsem svetu. Tudi Evropa in za njo zahodna družba sta prepričani, da imata nekaj, česar morajo biti deležni vsi ljudje, na primer idejo o pravicah, ki pripadajo vsakemu človeku ne glede na raso, spol ali vero. To prepričanje, da imam nekaj, kar mora postati dediščina vseh ljudi, imenujemo mesijanizem. Immanuel Kant, filozof, ki je v središču novega veka, na primer uči: vsako naše dejanje mora biti takšno, da lahko takoj postane univerzalni zakon, to je zgled, ki bi ga mogel in moral posnemati vsak zemljan. Mesijanske so torej ideje, ki gredo prek lokalnih idej in jih je treba širiti do konca sveta. Mesijanizma druge kulture niso poznale. Kitajci so imeli v 16. stoletju boljše ladjevje kakor Portugalci in Španci, pa niso obpluli sveta, ker zase niso mislili, da imajo neko univerzalno, mesijansko sporočilo. Imperializem, izkoriščanje in sla po oblasti, ki jih navadno pripisujejo Zahodu, so šele drugotni fenomen, ki se je prilepil na mesijanizem. Zavest, ki je vodila Zahod, je bilo prepričanje, da nosi v sebi univerzalno oznanilo, nekaj lepega in odrešilnega, nekaj, kar mora postati last vsega človeštva. Glavno gibalo zgodovinskega razvoja je torej skrito v zavesti, v tem, kaj čutim kot svoje poslanstvo.
V knjigi dobimo pojasnilo, zakaj se je bila Evropa v nekem trenutku sposobna drugače razvijati.
Da, pojasnjuje ozadje, ki je Evropi in Zahodu dalo njuno edinstvenost navzven. Edinstvenost danes priznavajo Zahodu tudi vse druge kulture. V samem bistvu te edinstvenosti pa je pojem razvoja, ki ga v drugih besednjakih ne najdemo.
Zanimiv je razvoj kapitalizma, ki privede do svobodne družbe. Stark postavi pod vprašaj Webrovo teorijo, po kateri je kapitalizem rezultat protestantske etike.
Po Maxu Webru je kapitalizem posledica protestantske etike delavnosti in varčnosti. Pridobljeni presežek je bil namenjen širjenju dejavnosti in razvoju. Stark pa dokazuje, da je treba zametke kapitalističnega gospodarstva iskati v srednjeveški samostanski ekonomiji; samostani so dobiček vlagali v izboljšavo delovnih sredstev, to pa je odprlo vrata gospodarskemu razvoju. Tehničnega napredka z namenom, da bi tehnika olajšala delo, prej človek ni poznal, zato so bile tudi gospodarske in tehnične spremembe majhne. Težka dela so tako ali tako opravljali sužnji. Krščanstvo pa v človeku ne vidi več sredstva, ampak božjo podobo. Ideja, da je vsak človek spoštovanja vreden, je privedla do odprave suženjstva. Za delo, ki so ga doslej opravljali sužnji, je bilo treba najti nadomestno energijo. Tako so v srednjem veku začeli namesto sužnjev za pogon mlinskih koles uporabljati vodno silo; to je pomenilo pravo tehnično revolucijo.
Lahko rečemo, da se šele v krščanstvu srečamo s pojmom enakosti.
Seveda, zopet je v ozadju ideja, vizija: »Ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu.« Pred Bogom smo vsi enaki. Iz tega je teologija razvila pojem osebe in jo v filozofskem jeziku opredelila kot »razumske narave nedeljivo podstat«. Torej: odgovornosti zase ne morem prenašati na druge ali na svojo podzavest; ne morem se zgovarjati na druge, na šibkejše. »Nedeljiva podstat« pomeni: jaz – nihče drug! – sem odgovoren za to, kar storim.
Napredek je torej povzročila vera v razum.
V srednjem veku sta bila razum in vera harmonično povezana; drug drugega sta dopolnjevala. To harmonijo je porušil Luter, ki je v prepričanju, da je razum od greha ranjen, razum zavrgel in dal prvenstvo veri. Vera mora biti zaupljiva, predana, skok v neznano. Iz vere, ki zavrača razum, se na eni strani razvijejo pietizem, fideizem in fundamentalizem. Na drugi strani se razum brez vere povzdigne v racionalizem, ki je slep za človeško srce, za etično plat človeka. Racionalizem je dosegel izjemne znanstvene in tehnične dosežke, ni pa se zmožen vprašati, kaj je prav, kaj sme in kje so meje njegovega početja. Zmožen je ustvariti atomsko bombo, ni pa zmožen razsoditi, ali to sme ali ne; zmožen je klonirati človeka, ni pa zmožen razsoditi, ali je to prav ali ne. Ta etična pohabljenost je odprla vrata totalitarizmom v 20. stoletju s sto milijoni in več žrtev. Teologija ima zato pomembno vlogo: razum postavlja pred ogledalo etike, vprašanje: »Kaj zmorem?« pred vprašanje: »Kaj smem?« Po drugi strani pa Stark poudari, da je prav krščanska teologija v svoji predanosti iskanju resnice odprla pot razvoju. Brez teologije bi bil po Starku danes Zahod na tisti stopnji razvoja, na kateri so bile nekrščanske kulture leta 1800.
