Ko so se kriki vsesplošnega klanja polegli, so se križarji zavedli resničnosti. Tisoče kilometrov stran od doma so bili, izgubljeni sredi sovražnih ljudstev. Človek si bi zamisli in verjel, da kaj takega ne more trajati dolgo. Da je poraz maloštevilnih vojščakov v sovražni deželi pravzaprav neizbežen.
Vendar se je tu treba zazreti v povprečnega križarja. To ni junak, ki bi na mogočnem konju, z verižnim oklepom in križem dirjal naokoli in pobijal muslimane. Prej je šlo za utrjenega, dobrih 160 centimetrov visokega, največkrat podhranjenega, a v naporih neskončno utrjenega človeka. A moč, ki ga je držala pokonci, je bila njegova vera. V začetku 21. stoletja si je to njegovo vero skorajda nemogoče predstavljati. Prevzemala ga je od glave do peta in skupaj z njo je bil del cerkvenega sveta. Njega ni bilo nikdar strah smrti. Ta je le prehod iz zemeljskega življenja v življenje v Bogu. In tak človek, ki se ne boji smrti, je izredno nevaren nasprotnik. Muslimani so to kmalu izkusili. Križarji so bili nasprotniki, kjer je lahko en krščanski bojevnik sam ugnal množico nasprotnikov.
V letu osvojitve Jeruzalema so za kralja Jeruzalemske kraljevine izvolili Gotfrida in ko je ta po letu dni umrl, so za kralja izvolili njegovega brata Bohemunda. Vladavina križarjev na bližnjem vzhodu je bila vedno v nevarnosti. Ozemlje je bilo izpostavljeno in muslimani so si neprestano prizadevali dobiti nazaj tretje najbolj sveto mesto islama. El Kuds, od koder je Mohamed s Hrama na skali na kobili za eno noč odjahal k Alahu.
Največ česar je križarjem manjkalo, so bili ljudje. Prvotni križarji so se večinoma vrnili domov in nadomestili so jih novi ljudje. Navdušenje nad uspehom je bilo neznansko in je sprožilo na stotine novih vojnih pohodov z vedno novimi udeleženci. Ti so običajno imeli namen poromati v Sveto deželo, se nekaj časa bojevati za Kristusa in se nato s plenom vrniti domov. Le redko kdo je imel namen ostati v tuji, daljni deželi. Teh ni bilo nikoli več kot kakih 120.000 ljudi. In če računamo, da je za vojsko sposobnih običajno 5% populacije, so bili le kaplja v morju sovražnih muslimanov od Egipta do Kurdistana in Iraka. Največjo napako pa so križarji naredili, da se zaradi verske zaslepljenosti v katolištvo niso znali povezati z domačimi pravoslavnimi kristjani, ki so takrat na Bližnjem vzhodu še tvorili večino prebivalstva. Ti namreč niso bili katoličani, pač pa pripadniki pravoslavnih in orientalnih cerkva. Vera križarjev in njihova zaverovanost je bila hkrati tudi njihova največja ovira, saj v reklu, »kdor ni z nami, je proti nam«, niso znali poiskati povezave z domačim prebivalstvom in so jih imeli le za privesek.
A v prvih desetletjih so imeli srečo. Muslimanski svet je bil globoko razklan in po neskončnih bitkah so se oblikovale štiri tvorbe. Jeruzalemska kraljevina, ki je obsegala približno današnjih Izrael in dele Jordanije. Tripolijska grofija, ki je obsegala precejšen del današnjega Libanona, Antiohijsko grofijo v zahodni Siriji in grofija Edessa na srednjem Evfratu. Vendar so vse te države vsaj po imenu morale priznati nadoblast Bizantinskega cesarja. Edine res stare in velike krščanske sile na Vzhodu. V tem času so na Vzhodu zrasle orjaške trdnjave, zgrajene z denarjem Evrope, ki izražajo duha križarjev. Orjaške trdnjave, ki branijo dostope do Jeruzalema in so danes 800 let po zgraditvi še čisto take kot takrat. Najlepša je brez dvoma Crac de Chevaliers v Sirskem višavju.
Križarske vojne pa so rodile predvsem tudi nove križarske redove. Dva sta bila najbolj znana. Templjarji so imeli svoje središče v nekdanji mošeji Al Aksa, ki stoji na mestu nekdanjega Jeruzalemskega templja in Ivanovci, oziroma hospitalovci, ki so dobili ime po bolnici, ki so jo v Jeruzalemu upravljali že v pred križarskih časih. Ta dva meniška redova sta bila nekaj posebnega. Po eni strani gre to za menihe, zavezane celibatu, po drugi strani pa za bojevniški viteški red. Ti dve težko združljivi lastnosti so povezali v eno, tako da je bilo življenje templjarja mešanica duhovnih vaj in posta, ter vojaških priprav in neskončnih divjih spopadov. V teh so bili viteški redovi neskončno pogumni. Dostikrat se je zgodilo, da je skupina 5-6 vitezov pognala v beg vojske tisočev Turkov. Vendar sta dve stvari hudo škodili tem pogumnim menihom-vojakom. Očitali so jim namreč homoseksualnost in neverjeten pohlep po denarju.
Vendar so se v ta svet že v 50-letih dvanajstega stoletja spustile sence. Zengi, Mosulski atabeg je skrbno zbiral ob sebi muslimanske državice. Leta 1144 se je čutil zadosti močnega, da se je spravil nad Edesso in jo zavzel. Krščanski zahod je hitro spravil na nogo novo križarsko vojsko, ki je rešila križarske države najhujšega, a nevarnosti ni odpravila. Prve padle križarske državice niso bili več sposobni osvojiti.
Nuredin, poglavar muslimanske Sirije, je že desetletje kasneje vrgel svoje oko na Egipt. Njegov enooki vojskovodja Širku in njegov nečak Saladin sta ga zavzela. Mimogrede je Saladin odstranil še lastnega gospodarja in sedaj je imel muslimanski svet obliko srpa z zlatim ročajem v Egiptu, ki je bil neizmerno bogat.
Proti križarjem se je zaklelo prav vse. Mladi jeruzalemski kralj Balduin, izredno sposoben vojščak je bil gobav. Vedno bolj bolani kralj ni sčasoma bil več sposoben obvladovati med seboj sprtih Križarjev. Za katastrofo pa je poskrbel še barabež Renald, eden izmed lokalnih krščanskih plemičev in povzpetnikov. Samozvanec in vladar Antiohije je z norim ropanjem in popolnim pomanjkanjem občutka za politiko, sprovociral Saladina, da je združil Arabce in šel na vojno. Mimogrede: zajel je orjaško karavano, v kateri je bila Saladinova sestra in jo posilil.
Križarska vojska se je v svojem občutenju vsemogočnosti po razglasitvi vojne neumno premaknila iz svojih trdnjav na brezvoden teren pri Hatinu v Galileji in tu je bila premagana poleti 1187. Saladin se je spravil nad Jeruzalem in le po dveh tednih obleganja je mesto padlo. Le neskončno pogumni obrambi mesta in grožnji, da bodo branilci uničili vse mesto, gre zahvala, da si je krščansko prebivalstvo izborilo prost odhod iz mesta. Muslimanske horde so zavzele praktično vse krščanske dežele na Vzhodu. Redki preživeli so se drenjali v Tiru, edinem večjem še preostalem pristanišču v krščanskih rokah. Saladin je bil na pragu zmage, a milost trenutka je govorila proti njemu. Padec Jeruzalema je v Evropi povzročil vsesplošno grozo v Evropi in novo gorečnost, da je potrebno ponovno osvojiti Sveto mesto. Proti Sveti deželi so že plule vojske, ki sta jih vodila dva izmed največjih srednjeveških vladarjev. Francoski kralj Filip in Angleški kralj Rihard Levjesrčni.
