Kritika konservativna: Preseganje liberalne paradigme. O vprašanju sekularizma

Spomladi sem objavil svoj članek o neliberalnosti sodobnega sekularnega liberalizma. Menim, da so nedavni dogodki, pri čemer imam v mislih predvsem ostro in popolnoma nepotrebno zaporno kazen za ameriško uradnico Kim Davis, ki ni želela poročati istospolnih parov v ameriški zvezni državi Kentucky, še dodatno potrdili pravilnost moje teze, pri kateri zato vztrajam. Na moj takratni prispevek se je sicer kmalu zatem odzval pisec Philopatridus, ki me je, sklicujoč se na kanadskega filozofa Charlesa Taylorja, opozoril, da zamenjujem liberalizem s progresivizmom. Če je slednji res inherentno neliberalen, saj dialektično proizvaja vedno nove grešne kozle ter tako sledi ideji napredka, naj bi za pravi sekularni liberalizem to ne veljalo. Z omenjenim člankom se sicer v veliki meri strinjam, a kljub temu moram na nekatere trditve odgovoriti. Nameraval sem začeti s kratkim odgovorom, a sem med pisanjem čedalje bolj ugotavljal, da je Philopatridus načel področje, kjer lahko opazimo nekatere pomembne razlike med najinim pogledom na vprašanje politične skupnosti ter splošnega razvoja zahodnega sveta v moderni dobi. »Odgovor« se je zato podaljševal ter se vsebinsko v določeni meri oddaljil od začetne problematike, zato lahko do neke mere služi tudi kot nadaljnji prispevek v razpravi o razlikah med konservatizmom in liberalizmom.

Sekularizem?

Bistvo Philopatridusovega teksta je, da moramo razločevati med »odprtim« sekularizmom (po kanadskem filozofu Charlesu Taylorju) ter sekularizmom kot »izključujočo ideologijo družbene kohezije«. Problematičen je le slednji, medtem ko je prvi sam po sebi nekaj pozitivnega ter sodi med največje dosežke zahodne civilizacije. Pri tem vidim več težav, ki se jih bom dotaknil v nadaljevanju. Prva je seveda ta, da je koncept »odprtega sekularizma« kot ga je opredelil Philopatridus, tako splošno opredeljen, da si z definicijo komajda lahko pomagamo. Tako naj bi »odprti sekularizem« bil le »sporazumno pogajanje o modus vivendi med različnimi skupinami, kot napor za integracijo različnosti v enotno politično telo; torej iskanje formule za čim bolj skladno in vključujočo sobivanje.« S tako široko definicijo se je težko ne-strinjati, a veliko vprašanje je, ali se dejansko vsaj približa fenomenu sekularizma v njegovih zgodovinskih pojavnih oblikah ali filozofskih sistemih.

Zato se zdi smiselno, da najprej podrobneje predstavim Taylorja oz. njegovo delo Secular Age. Pri tem se v veliki meri naslanjam na sijajen članek Tayloring Christianity (Krojenje krščanstva), ki ga je v ameriški ekumenski krščanski reviji First Things objavil Matthew Rose. Sekularizem igra namreč v Taylorjevi misli ključno vlogo, preko natančnejše seznanitve z njo pa bomo tudi lažje razumeli, zakaj je Taylorjev koncept bistven za Philopatridusove trditve ter predvsem to, kje se skrivajo težave.

Teza Taylorjevega dela je (poenostavljeno), da je prav krščanstvo na nek način rodilo moderni sekularizem. Za njegovo rojstvo naj bi bilo bistveno krščansko vztrajanje pri tem, da je etično življenje (II. vatikanski koncil je slednje opredelil kot poklicanost k svetosti) poklicanost vseh vernikov, ne le kleriške oz. duhovne elite. Uspeh teh reform pa je temeljil na zmanjševanju pričakovanih »rezultatov«, saj večina ljudi ni bila zmožna slediti visokim duhovnim idealom. Namesto radikalnega odločanja za sledenje Bogu se je zato čedalje bolj uveljavljala zahteva po samokontroli, varčnosti in marljivosti, kar je končno privedlo do vzpostavitve buržoazne morale. Krščanstvo je iz radikalnega sporočila o odrešenju postalo »branitelj civilizacije«. Ta kolaps krščanstva v konvencionalno etiko pa naj bi po Taylorju s seboj prinesel zmožnost neteistične interpretacije sveta. Kmalu se je posledično pojavilo tudi vprašanje, ali ni morda sama krščanska vera ovira pri doseganju zemeljske sreče. Sekularna doba, v kateri se nahajamo, pomeni konec »naivne vere«, saj se neprestano zavedamo, da obstajajo razumni ljudje, ki se z našim verskim prepričanjem ne strinjajo oz. ga imajo celo za absurdnega. A po Taylorju isto velja tudi za neverne – bistvo sekularne dobe bi lahko zato opredelili kot: » Ne obstajajo več naivni teisti, prav tako pa tudi ne naivni ateisti«.

Sedaj smo prišli do bistva Sekularne dobe – avtor kot katoličan bralce namreč povabi, naj se sekularni dobi ne upirajo, temveč se ji prepustijo. Ne le, da je sekularna doba kot taka rezultat krščanstva, temveč se na nek način sekularizem in krščanstvo (kot ju razume avtor) medsebojno podpirata ter dopolnjujeta. Sekularizem nam (tako vernim kot nevernim) namreč pravi, da so naša prepričanja krhka in zmotna – isto pa nam na nek način pravi tudi krščanstvo: »Verujem, Gospod, pomagaj moji neveri!« (Mr 9, 24). Versko prepričanje je torej skok v neznano, ki ga preprosto ne moremo razumsko utemeljiti.

Tako gledanje na krščanstvo seveda predpostavlja (vsaj de facto) odpravo dogmatične metafizike, kot jo je razvila denimo Katoliška cerkev. Na njeno mesto naj stopi dejavna duhovnost ljubezni do bližnjega, ki jo že dolgo razglaša moderna katoliška teologija. Taylorja lahko torej uvrstimo v tradicijo »liberalnega« oz. modernističnega katolištva, ki je s teologi, kot so denimo Karl Rahner, Edward Schillebeeckx ali Hans Küng, odločilno zaznamovalo Katoliško cerkev po II. vatikanskem koncilu. Bistveno je odstopanje od dogme, od spekulativnega razuma kot takega, k aktivni praktični ljubezni. Kristus naj bi namreč preko svojega učlovečenja prinesel na svet nekaj tako transcendentnega, da tega ne more zajeti noben filozofski sistem, dogma ali cerkvena avtoriteta. Krščanstvo torej ni znanje o Bogu, temveč to, da se prepustimo božji ljubezni ter tako vstopimo v drugačen način bivanja. Če sklenemo: bistveno ni, kaj verujemo, temveč kako verujemo.

Iz povedanega je jasno, da lahko Taylor brez težav združi krščanstvo s sekularizmom, saj sta oba pravzaprav podobna načina verovanja. Na tem mestu ne bom podrobneje razpravljal, ali so omenjeni pogledi sploh združljivi s tradicionalno razumljeno katoliško vero (ni npr. posebno težko pokazati, da je bolj ali manj identične nazore papež Pij X. kot krivoverske obsodil v encikliki Pascendi dominici gregis). Pomembnejšo pomanjkljivost oz. celo nevarnost Sekularne dobe pa izpostavlja Matthew Rose – s tem ko krščanstvo kot način verovanja enači s sekularno sodobnostjo, Taylor sakralizira prav sodobno dobo samo. Tako je tudi krščanstvo ujeto v sodobne predstave in omejitve ter na nek način instrumentalizirano. Rose Taylorja zato prepričljivo označi za teologa sekularnega »statusa quo«. Nasprotno pa tradicionalno razumljeno krščanstvo ne pristaja na nikakršno omejevanje svoje samobitnosti, še posebno pa ne na prilagajanje svojega sporočila partikularnim posebnostim določenega zgodovinskega časa in kraja. To ne pomeni, da je krščanstvo a priori nasprotno vsem vidikom moderne, temveč preprosto to, da jo presega ter da ne more dovoliti instrumentalizacije svojega »sporočila« v korist določenim političnim ciljen oz. svoje redukcije na ljubo sodobnim senzibilnostim.

Več lahko preberete na kritikakonservativna.com.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.