Predvsem v predvolilnem času smo veliko slišali o vplivu Katoliške cerkve na slovensko politiko. Ker živimo v moderni dobi, si lahko pri oceni teh trditev pomagamo s priljubljenimi orodji moderne – številkami in definicijami. Začnimo s slednjimi.
Katoliška cerkev je definirana kot občestvo verujočih. Verjetno se strinjamo, da smemo k temu občestvu prištevati tiste, ki se sami pripoznavajo kot njegovi člani.
Ko govorimo o slovenski politiki, mislimo predvsem na inštitucije predstavniške demokracije v Republiki Sloveniji. Torej v prvi vrsti Državni zbor, po ustavi najvišji politični organ v državi in nosilec ljudske suverenosti, nato predsednik republike, ki predstavlja državo navznoter in navzven, in seveda Vlada Republike Slovenije, ki načeluje izvršni oblasti in je de facto inštitucija z največjo politično močjo v državi.
Prav danes se konstituira novoizvoljeni sklic Državnega zbora – sedmi v zgodovini. Izvolil je svojega enajstega predsednika. Od teh enajstih predsednikov sta bila dva javno priznana pripadnika Katoliške cerkve. Torej ok. 18,2 % oziroma manj kot petina. Če izračunamo trajanje njunih mandatov, ugotovimo, da sta parlamentu predsedovala 8 od 22-ih let njegovega obstoja. To se pravi približno 36 %. Če bo novoizvoljeni predsednik dokončal svoj mandat, se bo ta odstotek znižal na 30,8 %.
Od štirih predsednikov republike še nobeden ni bil kristjan; eden od njih je sicer priznaval določeno ukoreninjenost v protestantski dediščini, čeprav se je legitimno vprašati, ali smemo to deklarativno identifikacijo z evangeličanskim izročilom vzeti resno, glede na to, da je gospod pred tem vrsto let predsedoval politični organizaciji, ki je eksplicitno izpovedovala znanstveni ateizem. No, h katoliškemu izročilu se do sedaj ni prišteval, niti ohlapno ali deklarativno, še noben predsednik republike. Še več: do sedaj se je le enemu katoliškemu kandidatu uspelo prebiti v drugi krog volitev, kjer pa ni presegel tretjine glasov. V ostalih dveh primerih – leta 2002 in 2012 – smo lahko v drugem krogu izbirali med dvema nereligioznima oz. nekonfesionalnima kandidatoma. Enako tudi ob volitvah za predsednika predsedstva l. 1990.
Če bi torej prisotnost Katoliške cerkve na najvišjem položaju v državi hoteli izraziti s številkami, znaša ta – 0 %.
Pojdimo dalje. Odkar imamo demokratično ureditev, smo imeli osem predsednikov vlad; od tega so bili trije pripadniki katoliškega občestva. Kar znaša 37,5%. Če pogledamo število let na oblasti, vidimo, da so katoliški premierji vladali približno sedem let in pol (torej manj kot dva polna mandata). Preračunano na 24 let demokracije, to znaša 31 % celotnega obdobja.
Stranke, ki eksplicitno priznavajo krščanstvo kot enega izmed temeljev svoje nazorske usmeritve, niso še nikoli v teh 24. letih dosegle absolutne večine v Državnem zboru. Danes imajo te stranke 26 poslancev od 90 (28,9 %), v prejšnjem mandatu so imele 35 poslancev (38,9 %), še v prejšnjem 33 (natanko tretjina) itd.
Ko gremo na nižje nivoje vplivnih političnih funkcij, postane izračun težji. Prav gotovo, recimo, je dejanski delež katoliških (in nasploh krščanskih) poslancev nižji od zgoraj navedenih odstotkov, saj je zlasti v Slovenski demokratski stranki mnogo takih, ki niso konfesionalni kristjani oziroma ne dejavno sodelujejo v krščanskem občestvu, med strankami, ki se izrecno ne sklicujejo na krščansko dediščino, pa je delež dejavnih katoličanov povsem zanemarljiv.
Več lahko preberete na Kritika konservativna.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
