Pred meseci je Patrick J. Deneen v reviji The American Conservative objavil zanimiv pregled sodobnih trendov v ameriški katoliški politični misli.
Deneen izhaja iz ugotovitve, da je delitev na liberalni in konservativni katolicizem preveč shematična in ne ustreza stvarnosti. To pa zato, ker »liberalni katolicizem«, poosebljen v katoliški politični eliti Demokratske stranke (od podpredsednika Joea Bidena, prek državnega sekretarja Kerryja do prve linije predstavnikov velikih metropol vzhodne obale), ne obstaja kot koherentno politično gibanje in nima nobene vloge v razpravah, ki se odvijajo v množici raznolikih katoliških občestev širom ZDA.
The real action does not involve liberal “Catholics” at all. Liberal Catholicism, while well-represented in elite circles of the Democratic Party, qua Catholicism is finished. Liberal Catholicism has no future—like liberal Protestantism, it is fated to become liberalism simpliciter within a generation. The children of liberal Catholics will either want their liberalism unvarnished by incense and holy water, or they will rebel and ask if there’s something more challenging, disobeying their parents by “reverting” to Catholicism. While “liberal” Catholicism will appear to be a force because it will continue to have political representation, as a “project” and a theology, like liberal Protestantism it is doomed to oblivion.
Kot je znano, je bila Demokratska stranka vse od 19. stoletja dalje tradicionalna politična predstavnica katoliških množic, ki so se v ZDA zlivale iz južne in srednje Evrope ter Irske. Še danes statistike kažejo, da znatna večina katoličanov v ZDA še vedno voli Demokrate (predvsem zaradi velikanske prednosti Demokratske stranke med volivci latinskoameriškega izvora). Že vsaj od Reaganovega obdobja, ki ga je zaznamoval začetek procesa diferenciacije volilnega telesa na podlagi kulturno-identitetnih preferenc, pa je Republikanska stranka uspela privabiti širok krog konservativnejših katoliških volivcev.
Toda če Deneen opozarja, da »liberalni katolicizem« izven ozke sfere strankarske oziroma predstavniške politike dejansko ne obstaja, s tem nikakor noče reči, da je njegov imaginarni nasprotnik, »konservativni katolicizem«, edini pristni politični odraz sodobnega ameriškega katoliškega občestva. Njegova teza je, da je delitev na »liberalce« in »konservativce«, ki preči katoliške volivce v enaki meri in na podoben način kot vse ostale, omejena zgolj na ozko sfero predstavniške politik, zato bi bilo napačno to delitev ekstrapolirati na polje teoloških in teoretskih, pa tudi političnih razprav znotraj katoliških skupnosti. Tu poteka razlikovanje na čisto drugi liniji – in Deneen pokaže, da je ta mnogo bolj zanimiva, razprave, ki se odpirajo vzdolž nje, pa veliko bolj sofisticirane.
Katoliški konservativni liberalizem
V zadnjih desetletjih, piše Deneen, je v ameriškem katolicizmu prisoten močan trend katolištva, ki je trdno zavezano vrednotam ameriške ustanovitvene ideje v njeni konservativni interpretaciji. Povedano enostavneje, gre za gibanje, osredotočeno na vzpostavljanje vezi med katoliško tradicijo in tem, čemur bi lahko rekli »klasični liberalizem«. Duhovni oče tega trenda je filozof Micheal Novak, ki je imel izjemno pomembno vlogo pri valorizaciji klasične liberalne misli s katoliške perspektive, kot enega najbolj vplivnih sedanjih predstavnikov pa Deneen izpostavi Georga Weigla.
Avtorji in institucije (predvsem think tanki), ki promovirajo ta pogled, slovenskemu bralcu niso neznani, saj smo v zadnjih letih tudi na Slovenskem priča poskusu vzpostavljanja konvergence med katoliško mislijo in konservativnim liberalizmom anglosaške tradicije.
V političnem pogledu je najbolj znana tovrstna platforma verjetno Acton Institute, toda Deenen se osredotoča bolj na teološko-filozofski vidik, zato izpostavi predvsem skupino avtorjev okoli revije za teologijo in religiozno misel First Things. Kot poudarja avtor, je ta ugledna publikacija nastala kot jezuitski projekt, usmerjen v preseganje razlik med katolicizmom in protestantizmom v iskanju nove platforme za religiozno diskusijo v času rastoče sekularizacije ameriške družbe. Lahko bi dodali, da gre za nekakšen projekt simetričnega približevanja: v svoji politični (in ekonomski) misli naj bi se katolicizem v ZDA osvobodil evropskih vzorov in se čimbolj približal ameriškemu »protestantskemu mainstreamu«, istočasno pa naj bi se religiozna misel ameriškega protestantizma odprla katoliškim senzibilnostim glede teologije in liturgije, še zlasti pa kulturnih vprašanj.
Na ta način naj bi se protestantizem in katolicizem medsebojno oplemenitila tam, kjer sta bila, iz stališča konservativno-liberalne intelektualne elite, »najšibkejša«: ameriški protestantje naj bi si opomogli od svoje pregovorne filozofske robatosti, teološke površnosti in kulturne provincialnosti z napajanjem pri studencu katoliške umetnosti in misli (nekoliko paradoksalno, je to bila predvsem misel francosko-nemškega »katoliškega modernizma«, ki ga danes nekateri konservativni evropski katoliški krogi krivijo za usodno ošibitev katoliške tradicije, tako v liturgiji kot v moralni teologiji), ameriški katoličani pa naj bi se dokončno znebili skepticizma do tržnega gospodarstva in liberalne demokracije, ki jim ga je skozi 19. in dobršen del 20. stoletja vsiljevala rimska ortodoksija.
Cilj tega medsebojnega približevanja pa je bila skupna kritika progresivnega (»socialnega«) liberalizma, ki ga revija od samega začetka izvaja na visoki ravni, s hvalevredno intelektualno poštenostjo in rigoroznostjo, ki jo pri tovrstnih polemikah redko zasledimo.
Več lahko preberete na portalu kritika konſervativna.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
