Kosovel – Kononov – Rozman

Razprave o Francu Rozmanu – Stanetu so lahko dobrodošlo izhodišče, da se vprašamo nekaj vprašanj. Da pa ostanemo na ohranjanju zarote molka v konkretnem primeru, omenimo primer Kosovel. Gre za prvo sojenje partizanu zaradi vojnega zločina – obtožen je bil Vinko Kosovel in sicer umora dveh civilistov.

Primer Kosovel je bil večkrat objavljen in medijsko dovolj dobro spremljan. V njem so v nečednih vlogah sodelovali dovolj pomembni člani partizanske veteranske organizacije. Obtoženi Vinko Kosovel, visoki vojaški in politično-policijski funkcionarji Branko Jerkič, Metod, Ciril in Slavko Bavčar so pred sodiščem krivo pričali, lagali, zavajali, ob sojenju so pritiskali na priče, jih silili k krivemu pričanju itd.

V primeru Kosovel se je pokazalo, da je tožnik Anton Kosovel s svojo orjaško energijo ter neomajno vero v resnico in pravico zmagal. Po desetletju sodnih obravnav in potem, ko sta umrla tako obtoženi kot tožnik, se je po pravnem preverjanju pokazalo, da so bili dokazi, ki jih je zbral Anton Kosovel, dovolj trdni, da bi moral biti Vinko Kosovel obsojen*.

Po dolgoletnih naporih Antona Kosovela so Vinka Kosovela le postavili pred sodišče. Kljub mnogim dokazom je Vinka Kosovela 18. junija 1998 senat okrožnega sodišča v Novi Gorici pod predsedstvom okrožne sodnice Darinke Kogoj oprostil, to sodbo pa je potem potrdil senat višjega sodišča v Kopru pod vodstvom višjega sodnika svetnika Branka Masleše. Potem so spet minevala leta in 14. decembra 2002 je senat vrhovnih sodnikov Vrhovnega sodišča Republike Slovenije pod predsedstvom Marka Šorlija ugodil zahtevi državne tožilke za varstvo zakonitosti, saj je tako v novogoriški kot koprski sodbi »podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovno sodišče je jasno pokazalo na dokaze, ki so jih v novogoriškem in koprskem sojenju škandalozno spregledali“.

Ali je naključje, da je sodbo v korist partizanskega morilca potrdil Branko Masleša, ki je po mnenju sedanje oblasti primeren za predsednika Vrhovnega sodišča, ovrgel pa jo je Marko Šorli, ki po mnenju sedanje oblasti ni bil primeren za predsednika Vrhovnega sodišča?

Sodba zgodovine nam kaže, da so (in bodo) razkrite številne laži vodilnih titoistov (in članov partizanske veteranske organizacije), ki so kriminalistom, preiskovalnim komisijam lagali, skrivali resnico, bežali pred pravico in odgovornostjo, ki so potvarjali tudi svoje spomine in tudi cenzurirali zgodovinske zapise, ko so imeli dovolj moči, da so ukazovali, kakšen naj bo javni spomin.

Anton Kosovel je stopil na pot, ki so jo potem uspešno prehodili v Latviji. Latvijsko sodbo skupini partizanov, ki so pobili devet vaščanov v vasi Mazie Bati. Sodbo je potrdilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice. Ob sodbi Kononovu je Jernej Letnar Černič opozoril še na prizadevanja Jožeta Pučnika: »V istem pogovoru za revijo Tretji dan je dr. Pučnik tudi povedal, da ‘Slovenija še ni izvedla tega koraka, da bi rekla: fašizem, nacizem in komunizem so podobni, so človekovi kulturi in njegovi morali sovražni sistemi’. Ker slednje še v letu 2010 ni doseženo, nas čaka še veliko truda, da bomo v slovenski družbi končno priznati enako totalitarnost vseh treh sprevrženih režimov. Pričujoči prispevek želimo zaključiti z besedami dr. Jožeta Pučnika v njegovem prispevku za knjigo Temna stran meseca, kjer je zapisal, da ‘med “podedovane dolžnosti” seveda sodi tudi strokovna preiskava zločinov prejšnjega komunističnega režima in njihov kazenskopravni zaključek. Iz zgodovine pač ni mogoče pobirati samo rozin!’ Odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Kononov v. Latvija pa poudarja prav slednjo dolžnost držav, da hudodelstva zoper človečnost kazenskopravno preiskujejo in poiščejo njihove storilce.«

Primerjava preiskovalnih, sodnih in drugih postopkov v primeru Kosovel in v primeru Kononov je zato naloga, ki se ji slovensko pravo ne bo moglo ogniti. Lahko jo razvijemo tudi ob Francu Rozmanu – Stanetu.

Franc Rozman – Stane je bil tragična osebnost. Sirota brez očeta, ki ga potem zapusti še mati, sirota s težko mladostjo, ki se želi poslovno povzpeti, a bankrotira. Potem ga zanese med poklicne stalinistične revolucionarje. Ko se je naučil krvave obrti v Španiji, je začel svojo revolucionarno pot v Sloveniji. Če je bil Vinko Kosovel spoznan za odgovornega za smrt dveh civilistov, potem bi bil Franc Rozman spoznan za (osebno in poveljniško) odgovornega za smrt veliko večjega števila civilistov, partizanskih soborcev in vojnih ujetnikov. Številne primere nam našteje npr. Ivo Žajdela v enajstdelni nadaljevanki o Rozmanu, ki je izhajala v Demokraciji od 15. januarja 2004 **.

Kot komandant slovenske partizanske vojske je Rozman vsaj soodgovoren za dokončno zaostritev državljanske vojne, ko se po kapitulaciji Italije poveže z italijanskim okupatorjem v napadu na slovenske protikomunistične enote. Odgovoren je za pomor nad tisoč vojnih ujetnikov iz protikomunističnih enot v Ljubljanski provinci in civilistov predvsem na Primorskem v jeseni 1943.

Prav tako je so/odgovoren za neodgovorno sprožitev t.i. primorske vstaje in vzpostavitev t.i. goriške fronte, ki so jo domoljubni Primorci plačali s tisočerimi mrtvimi, pa za tragično zavoženi pohod XIV. divizije na Štajersko. Do svoje smrti je Franc Rozman – Stane posvečal več pozornosti boju proti protikomunističnim enotam kot spopadom z okupatorjem. Zato je njegov lik na evropskem kovancu izvoz stalinistične revolucije in zločina v demokratično Evropo.

Da bi lahko izvozili revolucijo, zločin in ohranili zločince nekaznovane, akterji in dediči titoizma posegajo po neizmerni mreži tabujev. Ker so tabuji tako groteskni, tako proti resnici in zdravi pameti, jih seveda ne morejo ohraniti. Da pa bi lahko čim dlje ohranili čim več titoističnih identitetnih oprimkov, pa z vsemi sredstvi, ki si jih lahko še privoščijo zavirajo odkrivanje resnice, prizadevanja po pravici in spravi, ki jim rušijo sistem ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil.

Točka nesporazuma je dejstvo, da so se v partizanskemu gibanju borili tako prepričani revolucionarji kot prepričani nacionalisti, mnogi revolucionarji so bili tudi nacionalisti. Vendar pa je bila družba, ki jo je partizansko gibanje zgradilo po svoji zmagi, revolucionarna, morda bi ji zaradi posebnosti titoizma v Jugoslaviji lahko rekli nacionalkomunistična, nacikomunistična. Z vsemi slabostmi, vsekakor pa nedemokratična, ki je kršila človekove pravice. In tako njen krvavi začetek kot krvavi razpad pričata o njeni zgodovinski in civilizacijski zgrešenosti.

Zato je dialog o vlogi in pomenu Franca Rozmana – Staneta pomemben. Ne nazadnje bi bilo tragično, da bi se zgodovinskih vzornikom, ki so se odlikovali v umetnosti, znanosti, kulturi in civilizaciji pridružil nekdo, ki ni ne pisal, ne pesnil ne kako drugače ustvarjal, ki je bil daleč od učenosti in ki je rušil temelje evropske kulture in civilizacije.

Viri:

*glej Kosovel, Anton: Zemlja, rod, kri, Borec, 1999, štev. 570-572. str. 47-283; Dežman, Jože: Zemlja, rod in kri Antona Kosovela, Borec, 1999, št. 570-572, str. 284-296; Kosovel, Anton: Zločin brez kazni, Vladimir Kavčič ur., Ljubljana 2003.

**(dostopno tudi v zbirki člankov: www2.scnr.si)

Foto: SCNR (Vir: Delo)