Kolesarsko romanje ali »kolesa navzgor, kolesa navzdol«

Ko sem znancu povedal, da se odpravljam na tradicionalno kolesarjenje skupine faranov Sv. Petra iz Ljubljane (po domače Šempetrsko kolesarjenje) in, da bo to letos tam okrog Ptuja, mi je rekel: »O, to bo pa ravnem«. Kolesarji vemo, da na kolesu ravnina kar nekam izgine in, da ti veter skoraj nikoli ne piha v hrbet. Poleg tega pa letošnje kolesarjenje ni bilo le okrog Ptuja ampak smo poganjali pedala tudi po Halozah in Slovenskih goricah pa še dol čez slovensko – hrvaško mejo na grad Trakoščan smo se podali.

Ni bilo le turistično kolesarjenje ampak pravo kolesarsko romanje, od cerkve do cerkve. Te pa so praviloma na hribčkih in hribih in do njih se je treba potruditi s kolesi navzgor. K sreči gre potem vsaj nekaj časa tudi navzdol. Tako smo od petka 17. do nedelje 19. avgusta kolesarili od  Sv. Barbare v Slovenskih goricah do Sv. Lenarta, Sv. Benedikta, Vidma pri Ptuju, Trakoščana na Hrvaškem, Sv. Trojice v Gorcah pri Podlehniku, Sv. Martina v Hajdini pa tja do  Ptujske gore.

Kaj bi romarji brez gostoljubnosti?

Na vsej poti smo bili kolesarski romarji  gostje bratov minoritov. Naša izhodiščna točka je bil častitljivi minoritski samostan na Ptuju, vse oglede cerkva in gostoljubnost župnikov in patrov minoritov nam je organiziral p. Andrej Šegula, župnik pri Sv. Petru v Ljubljani in odličen kolesar. Poleg gostoljubnosti in prijaznosti smo lahko spoznali dobro organiziranost in pridnost minoritskih skupnosti in drugih župnij. Cerkve in župnišča so lepo vzdrževani, lahko rečemo, da Cerkev v teh krajih na podeželju živi s svojimi ljudmi.

O naravi in ljudeh

Obilo podatkov o nastanku in zgodovini cerkva,  smo izvedeli na obiskih.  Za vse na tem mestu ne bi bilo prostora. Naj zapišem le tri, seveda po svojem izboru.. Eden je iz narave in dva iz človeških življenj in usod.

Že na začetku ture prvega dne smo le malo ven iz Ptuja, ob Dravi, naleteli na Hincovo sekvojo (mamutovec). Sekvoje so največja drevesa in obenem največja živa bitja na svetu. Nekaj so jih posadili tudi pri nas. Ta pri Ptuju je največja v Sloveniji. Visoka je 45 metrov, v obsegu pa meri blizu 8 metrov. Res veličastno drevo.

V župniji Sv. Barbare so partizani ubili tamkajšnjega graščaka, čeprav jim je pomagal. Pomagal je ljudem tudi sicer in so ga imeli radi. Sorodniki še danes iščejo njegov grob.

Na Zavrhu v Slovenskih goricah je muzej, posvečen generalu Rudolfu Meistru, ki je v ta kraj rad zahajal na oddih. Človek, ki je v sebi združeval odločno osebnost vojaka in nežno dušo pesnika, je bil globoko veren. Ob spominu nanj bi se mu moral vsak Slovenec prikloniti. Kakšne bi danes zgledale meje Slovenije brez tega junaškega človeka? Le koliko danes o njem izvedo učenci in dijaki? Upam, da jim dajo vsaj knjigo z naslovom “Deklica in general” Toneta Partljiča za domače čtivo.

Pozdrav na Ptujski gori

V nedeljo 19. avgusta, ko smo prisopihali s kolesi navzgor na Ptujsko goro, je bila cerkev že nabito polna romarjev. Tudi mi smo doživeli pozdrav, saj smo bili romarji – kolesarji kar iz Ljubljane. In to v dnevu, ki je  sijal od sonca in vročine.

Ljudska pesem Marija skoz življenje in zavetniški plašč Marije na glavnem oltarju cerkve na Ptujski gori me spominjata na potrebo po Božjem varstvu vseh romarjev, posebno pa seveda kolesarjev in Šempetra v Ljubljani, ki so letos romali s kolesi že osemnajstič.  Pa hvala vsem, ki ste nam izkazali prijazno gostoljubje, nam spregovorili, nas pogostili in ohrabrili.

Foto: Tone Lesnik