Kar nekako samoumevno, celo modno je postalo, da so si “napredno naravnani državljani Republike Slovenije – verni, ateisti, agnostiki in drugače nazorsko orientirani” v trenutkih, ko zmanjka prikladnih sovražnikov, našli enega dežurnega. Enega takega sovražnika, ki je lahko vedno na tapeti. Ta je zaradi družbene vloge in klime, ki vlada pri nas, vedno kriv… za kaj. In tudi če ne bi bilo ničesar, kar bi mu lahko očitali (pa mu vedno seveda lahko kaj), bi bil še vedno kriv! Da je, seveda. Da (še vedno) obstaja!
Ta trn v peti organiziranih ateistov in agnostikov, pa tudi po svoje vernih in drugače nazorsko orientiranih, je seveda katoliška Cerkev. Ne katerakoli Cerkev ali verska skupnost, ampak prav katoliška Cerkev, s svojimi cerkvami (obče kulturnimi spomeniki lokalnega, regionalnega in državnega pomena), ki jih je vse polno po naši domovini, s svojimi župnijami, dobrodelno Karitas, z nekaj šolami in vrtci, domovi za ostarele in seveda s svojim vodstvom, duhovniki in škofi.
Javno dobro ali javno slabo?
V Evropi in svetu so verske skupnosti prepoznane kot organizacije civilne družbe, ki opravljajo določeno družbeno koristno delo. Se pravi, tistega kar naredijo one, ni treba delati državi. Država se lahko odloči, da določeno dejavnost, ki jo verska skupnost opravlja, podpre. Zakaj? Zaradi državljanov, ker je v delu verske skupnosti (recimo da govorim o domovih za ostarele, ki jih vodijo redovnice), prepoznala nekaj javno koristnega za vse. Ni pa to nujno in tudi ni pogoj.
Pri nas je seveda stanje drugačno. Del javnosti prepoznava katoliške šole kot konkurenco obstoječi javni šoli. Karitas je v tem kontekstu prepoznana kot konkurenca državnemu Rdečemu Križu in tako naprej. Človek te logike pač ne more čisto razumeti, saj je v svojem bistvu nerazumna. Kako je lahko šola ali humanitarna organizacija, ki pomaga domačim ljudem pri izobraževanju ali lajšanju stisk, nekaj slabega? In če naj bi že bila nekaj slabega, kako, da ljudje sami tega ne prepoznajo? Če bi namreč ugotovili, da so privatne (katoliške) šole nekaj slabega, zakaj potem ne zmanjka otrok, ki jih starši želijo vpisati na te šole? Zakaj so torej želje staršev za vpis v katoliške šole veliko večje od števila prostih mest? Konec koncev so privatne šole za državo tudi cenejše od javnih, da sploh ne govorim o tem, da tako javne kot zasebne, izvajajo od države potrjen program. Zakaj torej takšen strah pred privatnimi (seveda katoliškimi) šolami? Kaj ne gre le za konkurenco, ki naj vedno ponudi možnost za izboljševanje pedagoških praks?
Združenje za zbujanje nestrpnosti do Cerkve
Pa ne gre samo za šole in Karitas. Gre tudi za vse drugo. »Koaliciji za ločitev države in Cerkve«, ki jo je februarja letos ustanovilo petnajst posameznikov in eno društvo, gre na živce prav vse, kar se tiče Cerkve (razume se, da katoliške). Po peticiji za odpravo državnega financiranja rimskokatoliške cerkve, ki naj bi jo podpisalo okoli 30 tisoč ljudi, so začeli z zbiranjem podpisov za popolno obdavčitev katoliške Cerkve, katerih so od 19.11.2012 pa do danes zbrali prek 12.000 (večina je elektronskih, 2.000 na stojnici). Vsi levičarski mediji, ki so polni informacij in vzpodbujanja h protestom, v svoji sedaj nič več igrani neodvisnosti in objektivnosti, ažurno obveščajo javnost tudi o peticiji. Pri borbi proti in dosegi dokončnega uničenja sovražnika, so se omenjeni mediji in Koalicija za ločitev države in cerkve končno prepoznali in postali neločljivi partnerji.
Koalicija v peticiji vzpodbuja k obdavčiti vsega, vključno z nabirkami in prostovoljnimi prispevki, vsemi nepremičninami (tudi sakralnimi objekti). »Zato je pravično, da je vsa cerkvena dejavnost, vključno z vsemi nepremičninami, v celoti obdavčena, še posebej zaradi tega, ker je katoliška cerkev izjemno bogata in zmore davke z lahkoto plačati.«
Vas zgornja dikcija spominja na kaj? Mene takoj spomni na tista svinčena povojna leta, ko so si nekateri vzeli pravico, da odločajo o vsem, tudi o življenjih sodržavljanov. Katoliška Cerkev je bila takrat pravzaprav edini »notranji« sovražnik, ki ga »napredna« oblast ni mogla streti. Navijanje davkov in veliko število različnih denarnih in drugih kazni, ki so jih organi pregona izrekali takrat, je bilo nekaj običajnega. To je bil čas totalitarizma. En vodja, ena partija in en narod, kjer pa je bila velika večina državljanov drugorazrednih. In natanko tja nas pelje »Koaliciji za ločitev države in Cerkve«.
Mnenje sodišča jih pravzaprav ne zanima
Prav lahko namreč ugotovimo, da jim pravzaprav ne gre za pravno državo, kjer so vsi pred zakonom enaki. »Koalicija« se je namreč usmerila le proti eni sami, točno določeni, katoliški Cerkvi. Ko so se pred časom oglasili predstavniki Cerkve in potarnali, da so »…stališča Koalicije za ločitev Cerkve in države v nasprotju z ugotovitvami ustavnega sodišča…«, so le ti benevolentno odgovorili, da »Katoliška cerkev ne dojema, da državljanom in civilni družbi ni potrebno sprejeti mnenj ustavnega sodišča in da imajo lahko drugačen pogled na neko vprašanje, kot ga ima sodišče.«
»Zdaj smo pa tam, kjer ni muh«, bi lahko nadaljevali z ljudskim reklom. Namreč, če nekomu ni mar za pravo, še več, da se nanj požvižga, potem lahko njegove besede zlahka prepoznamo kot škodoželjne, škodljive, nestrpne in ideološke. »Koaliciji« ni mar za resnico, ampak le za njihov cilj. In ta je, z vsemi sredstvi, za vsako ceno, škodovati katoliški Cerkvi. Nekritično in pristransko. Tudi s sprevračanjem dejstev, manipuliranjem in podobnimi prijemi.
Jasno je, da je uspeh omenjene »Koalicije« obsojen na propad, saj je izrazito enosmeren. Da bi lahko nekdo v pravni državi obdavčil prostovoljne prispevke samo ene organizacije, ni prav verjetno. Skrbi pa dejstvo, da se je takim pobudam pripravljeno pridružiti toliko ljudi, ki na vlogo večinske verske skupnosti pri nas gledajo izrazito pristransko in nekritično. Kako to, da se je toliko ljudi pripravljeno pridružiti peticiji, ki je eklatantno diskriminatorna? Zakaj naj za (katoliško) Cerkev velja nek posebni režim samo zato, ker je katoliška Cerkev in po mnenju »Koalicije« nujno nekaj slabega?
Bomo katoličani kdaj kaj več kot opazovalci?
In zdaj še vprašanje v drugi smeri. Kdaj se bomo katoličani prebudili in jasno povedali, da nas take peticije žalijo? Kdaj bomo jasno povedali, da je denar, ki ga namenjamo svoji Cerkvi, naš težko prisluženi denar, s katerim lahko naredimo tisto, kar se nam zdi najbolj prav? Če ga lahko namenimo gasilcem, ribiškemu društvu ali tudi taki ali drugačni »Koaliciji«, ga lahko tudi svoji Cerkvi. Brezprizivno in neobdavčeno! Saj se dar, miloščina, pušica, pač ne obdavčuje. Kdaj bomo šli tudi katoličani na ulice in bomo na Prešernovem trgu zbirali podpise za to, da se takšna društva, ki širijo nestrpnost in sovraštvo do verujočih sodržavljanov, prepove? Koliko peticij bo še šlo mimo nas, da bomo končno postali tudi aktivni državljani?
Foto: Jože Bartolj
