Ljudje se mnogokrat odločajo bolj na osnovi kriterija, ali jim je neka stvar všeč, kot pa na osnovi razuma. Za razumno ravnanje je potreben nek miselni napor, ki pa marsikomu ni všeč. Če ljudem tovrstni napor ni všeč, uporabljajo za poglobljeno razmišljanje omalovaževalni izraz filozofiranje. Zanemarjenje pomena razuma se odraža na različne načine. Omalovaževalce uma tako nič ne motijo praznovanja 1. novembra, čeprav se umorjenih ljudi več desetletji ne pokoplje. Ne moti jih tudi, da se bo po novem dajalo ljudem, ki potrebujejo toplo besedo, mrzel strup. Omalovaževalci uma tudi nekritično sprejemajo izkrivljene novice, ki jih često razširjajo mediji, ali so zmotno prepričani o svoji dobri obveščenosti. Nekaterim ljudem pa zadeve niso jasne, čeprav mediji stvarno poročajo. Tako je neka partizanske kurirka navdušeno razlagala, kako ji je všeč nek afriški samodržec. Pri tem je prezrla dejstvo, da so kompanjoni tega samodržca v letalo podtaknili eksploziv, zaradi katerega je umrlo 270 ljudi, kot so poročali vsi mediji. Najbolj kričeče ignoriranje razuma pa izkazujejo zagovorniki splava. Naj bodo dokazi o tem, da je po spočetju otroka njegov razvoj zvezen, še tako dobro znanstveno utemeljeni, se to dejstvo marsikoga ne dotakne.
Nevarno je tudi slepo zanašanje na svoj um, kar počnejo nekateri samovšečneži. Tovrstni samovšečneži pripisujejo svojemu umu neomejeno vlogo pri spoznavanju realnosti in sveta. Nasprotno je zanesljiv in zaupanja vreden človek kritičen do svojih spoznanj, saj uporaba razuma daje človeku spoznanje o omejenosti njegovega umevanja. Odločitve takega človeka temeljijo na spoznanju, da je razum človeku podarjen, zato ga je treba ustrezno koristno uporabljati. Če pa je človek samozaverovan v svoj um, lahko zelo hitro zapade zmotam. Če človek pozabi na omejenost svojega uma, lahko tudi hitro razširja ideje, ki jim morda čez čas niti sam ne verjame. Predstavniki take drže so npr. marksisti, ki so črtili vse, ki lažnivosti marksizma niso sprejemali. Zaradi pripisovanja prevelike veljave svojemu umu so prišli npr. do zmotne ugotovitve, da Boga ni. Da Bog obstaja, pa je npr. ugotovil racionalist René Descartes, ki je bil kritičen do popolnega zanašanja na svoj um. Podobno je pri izkustvenih znanostih, saj znanstvena spoznanja nekaj veljajo le, če jih znanstveniki kritično ovrednotijo.
Med omalovaževalci uma in samozaverovanci v svoj um pa ni konflikta, ker je pri obeh skupinah ljudi v veljavi načelo: “Delaj, kar ti je všeč.” Prvim je všeč, da nič ne razmišljajo, drugim pa je všeč, da nekritično razmišljajo. Zato pripadniki obeh skupin lahko živijo v nekem sožitju. Če pridejo samozaverovanci v svoj um na oblasti, omalovaževalce uma izkoristijo za nek dokaj stabilen družbeni sistem. Tako lahko omalovaževalci uma slepo sledijo samovšečnim voditeljem, ki upoštevajo le svoj um, če jim ti zagotavljajo “kruha in iger”. Seveda je tudi možno, da so na oblasti omalovaževalci uma, toda v tem primeru se ti omalovaževalci podrejajo nekim samozaverovancem, čeprav so sami na voditeljskem položaju. Na ta načina omalovaževalci uma in samozaverovanci v svoj um družno izkoriščajo ljudi.
Izkaže se torej, da načelo: “Delaj, kar ti je všeč,” vodi do nepravične družbe. To načelo je v osnovi problematično zaradi tega, ker je človek, ki ne uporablja koristno podarjenega daru, zaprt za dialog, ker ne upošteva argumentov drugih ljudi. Zdravorazumski klic, ki vodi do dialoga in s tem do prave demokracije, je: “Delaj, kar je Bogu všeč.”
Matej Leben
Strinjam se z vsebino članka. Ugotavljam pa, da je omalovaževalcev uma v Sloveniji zelo veliko, saj je samo za golobjo Svobodo glasovalo 400 tisoč ljudi, za vse tri leve stranke pa skupaj skoraj 600 tisoč. Volilcev levih strank ni moč imeti za pametne ali razgledane.