Slab spomin.
Znana je misel zgodovinarja Abrahama Joshua Heschela, da je pravi pionir lahko samo tisti, ki je v resnici tudi dedič. Če bi naši vrli politiki vsaj kdaj pa kdaj znali upoštevati ta moder nasvet, bi takrat, ko bi bilo bolje molčati, predvsem ne govorili neumnosti in bi obenem, takrat, ko bi bilo to najbolj potrebno, iskreno ter na glas priznali svoje napake. Namesto tega pa smo priče nekakšni politični demenci, ko politiki govorijo tisto, za kar mislijo, da je v danem trenutku najbolj poslušano (na žalost nekateri še tega ne znajo prav dobro oceniti), ne oziraje se na politično zapuščino njega ali njegove stranke ali pa strahoma molčijo, ker se bojijo, da jih bodo mediji potem povprašali po starih grehih, ki se jih seveda ne spomnijo več. V tem smislu je slab politik nekdo, ki noče priznati svojih napak ali pa se jih ne spomni. Slovenska desnica ima zadnje čase problem bolj s prvim, medtem ko se levica kar zadeva drugo, ne zna premakniti dlje od leta 1945. Nekje vmes sicer tavajo tisti, ki izženejo iz svojih vrst ponarejevalce spričeval in se nočejo ukvarjati z ideološkimi temami, a ravno oni so po moji oceni izraziti primer dementnih politikov. Slovenija je žal, premajhna za Mesijo, ki bo prišel iz nebes. Tudi Slovenci se podobno kot Judje nekoč nad Jezusom, Jožefovim sinom, zgražamo nad javnimi osebami, ki imajo po našem mnenju v ozadju ljudi z določenimi interesi. V vsem hočemo videti prevaro. Kdor hoče iz tega izstopiti in postati pionir brez dediščine, se zato krepko moti. Lahko pa seveda jasno in glasno pove, koliko je ura in s tem začne graditi na trdnih temeljih. Ljudje bi potem lahko sami presodili, koliko je koga v hlačah, medtem ko bi znamka teh hlač zanimala samo še medije, pa še to tiste, ki so s tem že podpisali svoj samomor. Problem večine slovenskih politikov danes je tako umanjkanje samokritike, ki je značilna za ljudi brez ukoreninjenosti. Zdrava kmečka pamet pa nam pravi, da tako rastline brez korenin, kot hlače brez moža ne stojijo pokonci!
Igra skrivalnic
Največji problem, ki ga zato doživljam kot državljan ob spremljanju aktualne politike, je nemožnost prepoznavanja pravih namenov, ki jih imajo politiki. Tako o dobrih ali pa slabih namenih lahko sodim le, če politika bodisi osebno poznam ali pa sem se o njem pozanimal še kako drugače, kot le prek medijev. Vendar tudi v teh dveh primerih se mi večkrat zgodi, da sem se zmotil. Zmotim se pa lahko celo večkrat dnevno. A tu je nek problem, kajti krivda ni na strani državljana, da išče resnico pri javni osebi, oziroma je moja osebna krivda enaka krivdi iskalca pri otroški igri skrivalnic, ko v določeni fazi igre izgubim, ker so se mi vsi sotekmovalci prek zvijače izmuznili in se »pofočkali«. Postavlja se vprašanje: zakaj moramo vedno znova državljani sami terjati iskrenost in transparentnost? Kdor je pri nas v igri skrivalnic goljufal, smo ga izločili iz igre, priložnost pa je dobil v naslednji. Razlika v politični sferi je »zgolj« ta, da te druge priložnosti ni. Slovenija pa je neponovljiva in neumorna v tem, da slabim politikom daje celo tretjo ali četrto priložnost za igranje. Ali je sploh možno drugače, če pa volimo ljudi v strankah? Človek kmalu ugotovi, da je politika nujno potrebna, nikakor pa ni zadostna za blaginjo države. K sreči so tu še drugi vzvodi, ki nas držijo pri življenju. Slovenija premore pokončne ljudi, ljudi, ki so ukoreninjeni v poslanstvu, ki bi ga morali kot prvi udejanjati prav politiki. Naj navedem primer, ki je sicer splošne narave, a verjemite mi, da v njem vidim konkretne ljudi.
Mali ljudje
Danes bi rad vsak spreminjal prihodnost države Slovenije. Nekateri z vpitjem na ulici, drugi s kupčkanjem stolčkov, tretji celo brez programa, kakšen pa celo tako, da začne pri sebi, preprosto na delovnem mestu, šoli, univerzi in predvsem v zasebnem življenju. Slednji so mi sicer najbolj pri srcu, a poznam tudi veliko drugih, ki se jim zaradi vpletenosti v splošno dogajanje okoli njih, ki sem ga opisal s prvimi tremi možnostmi, po krivici očitajo stvari, ki jih ne počnejo. Tako obstajajo mirni protestniki, pa ne samo tisti, ki ne mečejo granitnih kock, ampak tudi tisti, ki ne silijo pred kamere s duhamornimi analizami. Najdejo se politiki, ki jim sodelovanje s kompetentnimi ljudmi drugega političnega nazora ne predstavlja problema in nimajo nekaj za dobro, ker je »naše«, ampak je »naše«, ker je dobro. Brez dvoma Slovenija končno premore strokovnjake, ki za leporečjem vidijo realne probleme naše države in ki si upajo te probleme tudi dejansko reševati. Vse te imenujem mali ljudje. Njihov namen niti ni toliko, da bi se združevali in s tem iskali pozornost, kajti preveč dobro poznajo skušnjave centrov moči in vpliva. Njihov cilj je delati dobro za druge ljudi, za tiste, ki so po njihovem mnenju še manjši od njih. Pri tem pa se dogajajo čudeži, da namreč ta peščica ljudi spreminja svet na bolje. Verjamem, da se danes v Sloveniji poleg političnega boja odvija tudi boj teh ljudi. Prvi nam v najboljšem primeru zgolj lajša bolečine, medtem ko drugi tiho rešuje in s tem ozdravlja.
