Oglejski patriarhat je bil največja škofija svoje dobe. Po prestrukturiranju na začetku 9. stoletja se je raztezala v Furlaniji do Tilmenta, do Cadore in po celotni sodobni Sloveniji ter na Koroškem južno od Drave.
Furlanski zgodovinar Giarcarlo Menis piše:
»V oglejski škofiji so lahko v srednjem veku tako Furlani tostran Alp kot Nemci in Slovenci onstran Alp prosto izražali svoje kulturne značilnosti in izpričevali svojo etnično individualnost, predvsem pa gojili jezik kot osnovno narodovo izrazilo. … Cerkvena struktura oglejske škofije je torej za vse tri kulture predstavljala ugodno priložnost razvoja in srečevanja, odprto delavnico soočanja, osnovo za dejanske izmenjave ne le na verskem in cerkvenem področju, temveč tudi v gospodarstvu, literaturi, jeziku, umetnosti, celo v glasbi.«
Zgodovinarji in umetnostni zgodovinarji ugotavljajo, da so bili vplivi med osrednjo Slovenijo in Furlanijo močni
Če se ustavimo le pri umetnosti, lahko s Cevcem ugotovimo: »Slovenska pot je bila v srednjem veku izredno živa prometna žila med Furlanijo in osrednjo Slovenijo in od tam dalje na Koroško in na Štajersko.« Kljub goratemu značaju tega ozemlja – piše umetnostni zgodovinar Emilijan Cevc – »se je med Gorenjsko, Tolminsko in Kobariškim kotom in čez Beneško Slovenijo spletla močna kulturna povezava, tako da se kulturno geografsko uvršča pas od Škofje Loke do gorskega sveta Furlanije v enovito ubran kulturni zven; tudi v lìkovni umetnosti so delovale podobno ubrane, večkrat kar enake slogovne silnice in utripali močni umetnostni vplivi«.
Vplivi in umetniške izmenjave med Furlanijo in Slovenijo so bili raznoliki, zato:
»Če želimo biti pravični presojevalci te velike kulturne regije, je ne smemo cepiti niti z etničnimi niti s političnimi niti z mejami geografskega reliefa, pač pa moramo imeti odprte oči za vse slogovne variante in odtenke, za njihove konstantne in slogovne dialekte.«
Omenjeni zgodovinar Menis dodaja: »Furlanska prisotnost v koroški in slovenski srednjeveški umetnosti predstavlja brez dvoma najpomembnejši pojav delovanja furlanske slikarske šole, ki se je v drugi polovici 14. stol. in v prvih desetletjih 15. stol. razširilo tudi v te dežele. … Prav tako so bile tudi v Sloveniji ugotovljene cele skupine cerkva, ki so jih s freskami opremili furlanski mojstri, zlasti v okolici Škofje Loke in v Bohinjski dolini.«
Prvi znan stavbar škofjeloške šole Andrej je delal v Posočju in v Beneški Sloveniji
Poglavje zase predstavlja škofjeloška umetniška šola, ki je pustila pomembne sledove v soški in v nadiških dolinah tja do Porčinja v zahodni Benečiji in do furlanskega Remanzacca v bližini Vidma.
Od druge polovice 15. stoletja do konca prve polovice 16. stoletja je bila Benečija eno samo velikansko delovišče, na katerem so se zvrstili znani in neznani slovenski umetniki, da bi gradili, širili in obnavljali po gričih in dolinah posejàne starodavne cerkvice v romanskem slogu. Njihovo delo se je povečalo zaradi potresov, ki so od leta 1511 do leta 1513 poškodovali številne cerkve.
Šlo je za pravo versko in umetnostno prebujenje, primerljivo v ustreznem sorazmerju z velikimi kulturnimi gibanji, ki so v tistih desetletjih silovito prodrla v Italijo. Bilo je prebujenje evropskih razsežnosti, obarvano z vplivi z onkraj Alp, ki so se na tem ozemlju srečevali s furlansko in beneško umetnostjo; prebujenje, ki je okrepilo in utrdilo odnose med Slovenci iz Benečije in tistimi iz Posočja in osrednje Slovenije.
Prvi umetnik iz te šole je prišel v Soško dolino okrog leta 1470. Šlo je za neznanega mojstra, ki je zgradil prezbiterij cerkve sv. Urha pri Tolminu in izdelal steber nad vodnjakom v Volčah. Verjetno je bil prav ta mojster učitelj tistega Andreja, ki je najbolj znan in plodovit stavbar (arhitekt) škofjeloške šole in je deloval v Posočju in v Beneški Sloveniji. Iz Posočja se je Andrej preselil v Beneško Slovenijo. Še danes v kamnite plošče vklesan napis z njegovim podpisom potrjuje, da je leta 1477 imel kar tri delovišča: v Briščah, v Landarski jami in v Porčinju. Ob koncu 15. in v prvih desetletjih 16. stoletja so v Nediške doline in v dolino Idrije prišli po sledovih Andreja iz Škofje Loke še drugi stavbarji.
Za stavbarji so prišli tudi slikarji in podobarji
Za stavbarji so prišli v Benečijo še nekateri slikarji, ki so na obokih prezbiterijev izdelali freske, tako da so v prostor med rebri vnašali podobe svetnikov in naslikali na stene prizore iz Svetega pisma ali iz življenja cerkvenih zavetnikov. Zelo znan in plodovit slikar je bil Jernej iz Loke. Njegove freske so v Volčah, Volarjih, Beli, Krestenici in v Lomu v Soški dolini, v Nediških dolinah pa v cerkvi sv. Lucije v Kravarju in v cerkvi sv. Jerneja v Barnasu.
Ob koncu 17. stoletja so iz Slovenije prihajali v Nediške doline rezbàrski mojstri, ki so po mnogih cerkvah izdelali lesene zlate oltarje v baročnem slogu. Umetniki, ki so delovali v Beneški Sloveniji, so prihajali iz Kobarida. Posebej bi se spomnil dveh družin izdelovalcev oltarjev, Šarfov in Vrtav-Ortarijev, ki sta izvirali iz osrednje Slovenije.
Kanoniki čedajskega kapitlja so s seboj na vizitacije jemali prevajalce
Slovenci osrednje Benečije, Posočja ter Idrijsko-Cerkljanskega moramo biti še posebej hvaležni čedajskemu kapitlju kanonikov, neposredno podrejen patriarhu, ki je bil pravi župnik širokega teritorija od levega brega Tera do Idrije. Od 11. do 19. stoletja je bil čedajski kapitelj močna in vplivna cerkvena ustanova brez meje, prek nje in kljub njej. Leta 1192 je papež Celestin III. s svojo bulo potrdil oblast, ki jo je čedajski kapitelj že dalj časa izvajal na omenjenem teritoriju. V buli so naštete vse cerkve, ki so spadale pod kapiteljsko jurisdikcijo, med njimi tudi »Sanctus Petrus de Algida cum capellis suis« (Sv. Peter pri Ažli s svojimi kapelami), Volče, Bovec in Šentviška gora.
Čedajski kapitelj je užival skoraj škofovske pristojnosti, ki jih je izvrševal vztrajno in prizadevno: vsako leto je poslal na vizitacijo cerkva enega izmed kanonikov. Ta je imel nalogo, da pregleda, ali so v cerkvah oprema in svete posode, kot je določeno, preveri obnašanje duhovnikov in vernikov, nadzira, da se ne razširjajo heretični nauki in čarovniška dejavnost, se prepriča, ali verniki obvezno dovolj pogosto in pokorno prejemajo zakramente, prouči ekonomski položaj cerkva in seveda, da pobere desetino.
Ob koncu vizitacije, ki je bila navadno spomladi ali v začetku poletja, je kanonik napisal zapisnik, v katerem je zabeležil vse pomanjkljivosti in vse obveznosti duhovnikov in vernikov pri vzdrževanju cerkva in liturgične opreme. Pri izvajanju funkcije je kanonika vizitatorja spremljal tudi tolmač kot posrednik med njim in slovenskimi duhovniki in verniki. Čedajski kapitelj se v to ni vmešaval niti ni omejeval uporabe slovenščine po cerkvah Nediških dolin in Posočja in je tako dejansko izvajal pred mnogimi stoletij potrjen običaj v oglejskem patriarhatu.
Čedajski kanoniki so bili tudi spretni diplomati
Da se je kapitelj ohranil tako močan na vsem ozemlju skozi toliko stoletij vse do reforme cesarja Jožefa II., da si je še po ustanovitvi goriške nadškofije (1751) in še kasneje vse do leta 1848 lastil razne pravice do dajatev, pa gre pripisati izredni diplomatski sposobnosti njegovih predstojnikov, s katero so si ob vsaki spremembi oblasti znali priskrbeti nove odloke (od papeža Pija II. leta 1459). Tudi od krščanskega avstrijskega cesarja je leta 1538 dobil devetkratno zagotovilo, da ne bo nihče oviral njegovih pravic na tem ozemlju, čeprav je njegov sedež v Čedadu, na Beneškem.
Ko je leta 1736 cesar Karel VI., nagovorjen od goriškega grofa, arhidiakonu prepovedal vizitacije župnij »a parte Imperii« (na strani cesarstva), ker ni bil avstrijski državljan, je zadeva postala nevarnejša. Brez vsake bojazni so se čedajski kanoniki podali na Dunaj in cesarskim oblastem po beneškem veleposlaniku predstavili svoja stališča in starodavne pravice. Dne 7. februarja 1737 je Karel VI. izdal odlok, da lahko čedajski kapitelj imenuje za vizitatorja kanonika – beneškega državljana, naklonjenega krajevnim oblastem. Čedajski kapitelj je v Tolmin namestil izredno sposobnega kanonika, jurista Andreja Foramittija, ki je tja premestil svoj stalni sedež in postal papež in cesar te dežele, za njim pa še tri naslednike, čeprav malo manj mogočne.
