Kam s palico, ki ne udarja več?

Osebno sta mi Franc Kramberger in Alojz Uran všeč. V zdaj že dolgih letih svojega pastirjevanja sta osvojila srca mnogih vernikov in naredila ničkoliko dobrega. Kot sem že zapisal, je upokojeni mariborski nadškof ob tem škofijo prevzel v izredno težkem trenutku in jo rešil pred marsikatero sramoto.

Res napačna grešna kozla?

Zato bodo mnogi verniki težko sprejeli, da se je sedaj prav nanju, na tako priljubljena dušna pastirja, spravila brezdušna vatikanska birokracija in ju na stara leta udarila s tako brezčutno kaznijo. Toda zadeva ima še drugo plat. Ne glede na vse svoje vrline sta prav omenjena škofa v zadnjih letih postala poosebljenje pišmevuhovskega odnosa tukajšnje hierarhije do lastnih napak, zaradi tega tudi do zaupanih ji ljudi. Sveto prepričanje, da se bodo še enkrat izvlekli bolj ali manj brez prask, je prevevalo skoraj vsa dejanja vodilnih cerkvenih ljudi pri nas. Pa niti niso bile glavna težava praske, bolela je njihova samopašna samozavest, da so kljub njim še vedno nesporni voditelji svojih nevednih ovac, ki jim lahko postavljajo enako visoke zahteve kot poprej.

V to slabo burko, ki je dosegla svoj vrhunec s ponesrečenim postnim pastirskim pismom, je vseskozi spadalo javno dokazovanje, da se ni zgodilo čisto nič. Zaradi njega sta morala odstopljena škofa še naprej povsod biti v prvih vrstah. Ne vem, v kolikšni meri sta bila sama akterja takšnega početja, in v kolikšni meri so jo v igro potiskali drugi, ki se jim je zdelo, da jim bo padla krona z glave, če bodo priznali kakšno napako.

Veliko signalov 

Slednji niso bili slepi le za občutja številnih vernikov, temveč ravno tako za dovolj pogoste signale s cerkvenega vrha, kaj si tam mislijo o vsem skupaj. Vsaj od imenovanja koadjutorja v Mariboru je bilo jasno, da v Vatikanu niso navdušeni nad domačijskim pristopom k reševanju nakopičenih težav. A niti to lokalnih cerkvenih velmož ni streznilo. Še naprej so se obnašali kot nekdo, ki se preprosto ne more zmotiti in ki ljudem ni v ničemer odgovoren. Še več, sprevenedanje se nadaljuje celo po vsaj za dva posameznika zares ponižujočem ukrepu. Mimogrede: morda bi zaradi njegove navidezne bizarnosti celo sam podvomil, da sploh obstaja, ko ne bi pred desetletjem podoben udarec zadel nekega manjšega katoliškega reda in njegovega nekdanjega predstojnika. Ker red v glavnem deluje na nemškem govornem območju, si seveda ni mogel privoščiti pometanja pod preprogo, marveč je novico objavil v svojih uradnih obvestilih.

Težko povem, kako žalosten sem, ker uradna Cerkev pri nas še vedno raje stavi na svoj stoletni monopolni položaj v družbi in je še zmeraj prepričana, da bo v španoviji z deloma nevednimi, deloma pa do vsakogar, ki ima moč, izrazito servilnimi mediji, nekako že prebrodila ta vihar. Kot ga je z navidez genialno, v resnici pa sramotno operacijo ob odstopanju nadškofa Urana. Takrat so vsi mediji v državi kot pes kost brez vprašanj pograbili  novico o njegovem pompoznem odhodu v bolnišnico, da se je potem od škofovanja lahko poslovil iz “zdravstvenih” razlogov. A vse omenjeno bi še šlo, če ne bi hoteli isti ljudje še kar naprej veljati za svetilnike poštenosti, resnicoljubnosti in transparentnosti.

Prav tako je žalostno, da se Cerkev v Sloveniji ni ničesar naučila iz krvavega 20. stoletja. Tudi takrat se je raje slepila z bleščečo zunanjo podobo, razen redkih posameznikov pa ni opazila, da pod njo klije zverinska energija, ki je življenja stala ničkoliko duhovnikov in še veliko več laikov in ki je vse cerkveno za dolga desetletja izgnala iz javnega prostora. Neprijetna je misel na to, da se je v času, ko je očiščenje spomina ena glavnih nalog slovenske družbe, Cerkev na Slovenskem tako malo pripravljena resnično soočiti z lastnimi napakami iz najnovejšega obdobja.  S tem ni zapravila samo javnega nastopanja dveh simpatičnih škofov, marveč pri marsikom zbuja dvom o tem, ali ima njena palica na Slovenskem nasploh še kaj veljave in moči in ali lahko od nje sploh še kaj pričakujemo.

Foto: Družina