Starši smo velikokrat razočarani nad odločitvami svojih otrok, tudi na političnem področju. Pogosto se nad njimi zgražamo, le malokrat pa se vprašamo, kaj smo sami naredili narobe, ali nismo bili dovolj dober zgled.
Za napredek na tem področju si prizadeva Društvo Družina in Življenje, ki dela z zakonci, da se osebnostno razvijata in gradita najprej dober medsebojni odnos, odnose z otroki, nato pa še odnose z drugimi ljudmi.
Človek mora delovati znotraj območja, kjer lahko vpliva, zato mora vsak posameznik ugotoviti, kje ima največji vpliv. Očetje, katere bitke naj bijemo?
Na tem področju se lahko veliko naučimo od starozaveznih Judov, ki so bili odpeljani v babilonsko sužnost, izpostavljeni pa so preroki Jeremija, Danijel in Nehemija.
Sprejeti realne razmere na področju slovenske vernosti
Dolgo je Slovenija veljala za katoliško deželo, njeni ljudje pa za pobožne, delovne in prijazne. Kaj pravi statistika?
V Sloveniji je po cerkveni statistiki za leto 2019 1.509.986 katoliških vernikov, torej 73,76 odstotka. Nehajmo se hvaliti s tem, koliko ljudi je krščenih, saj pripadnost Cerkvi ne pomeni, da je človek osebno veren.
Med slovenskimi kristjani je tudi veliko delitev, o njih je naravnost govoril nuncij v Sloveniji Jean-Marie Speich na škofovskem posvečenju msgr. dr. Andreja Sajeta:
»Med kristjani je razširjena neverjetna sposobnost, da se sovražimo med seboj. V Cerkvi, tudi v Cerkvi na Slovenskem, je veliko bojev in delitev. Zaradi teh razprtij Cerkev umira. Raznolikost mnenj znotraj Cerkve je dobra in zdrava, vendar se ne sme sprevreči v nasprotujoče si tabore.«
Priznati moramo sebi in drugim, da stanje zaradi mlačnosti deklariranih vernikov zbuja skrb. Stanje je treba sprejeti, ne smemo biti histerični niti dvigniti roke od tega. V krizi je skrit blagoslov, če ga bomo znali pridobiti. Mlačen vernik izgubi povezavo z Bogom, stvarstvom in sočlovekom, izražajo se sekularizem, individualizem, hedonizem. Prevladujejo novolevičarske ideologije, kot sta moralni relativizem in zanikanje temeljnih bioloških in družbenih danosti.
Bog ves čas pošilja preroke, vendar jih malokdo posluša, če niso preroki za čehljanje ušes, torej če ne govorijo všečno povprečnemu potrošniško usmerjenemu državljanu. Bog uporabi preroke, kakršen je bil Jeremija: Opozarjal na odklone, grešnost, malikovanje, a ga niso poslušali niti ubogali. O tem lahko beremo na primer v Jeremijevi knjigi, 44. poglavje, vrsti 15 in 16:
»Vsi možje, ki so vedeli, da so njihove žene zažigale kadilo drugim bogovom, in vse ženske, ki so bile navzoče – velik zbor – in vse ljudstvo, ki se je naselilo v egiptovski deželi, v Patrósu, so odgovorili Jeremiju in rekli: ‘V tem, kar si nam govoril v Gospodovem imenu, te ne bomo ubogali.’«
Kdo je preroški glas v Sloveniji?
Cerkev? Nima dovolj moči niti vpliva. Nihče je ne posluša. Niti kristjani ne.
Vemo, da Bog uporabi tudi pogane, da z lekcijo svoje ljudstvo vodi k sebi. Tako je uporabil na primer poganskega kralja Nebukadnezarja:
»Tako govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: Glejte, pošljem po svojega služabnika Nebukadnezarja, babilonskega kralja, da postavim njegov prestol na te kamne, ki sem jih vkopal, in razpne svoj baldahin nad njimi.« (Jer 43,10)
Tako kot je Bog v Stari zavezi uporabil kazen (babilonsko sužnost), da bi svoje ljudstvo poklical nazaj k sebi, tako bo podobno sodbo izrekel tudi Cerkvi in ljudstvu, ki sta se ohladila zaradi sebičnosti, hedonizma in materializma. Prihajajoča nevihta je lahko sredstvo, s katerim nas bo Bog rešil.
Ne vemo, kaj pomeni nova levica: kar levici ni uspelo v tovarnah, poskuša sedaj uresničiti v družini. … Zato je v ostrem spopadu s krščanstvom, ki pa tudi zase ve, da je tako močno, kot so močne krščanske družine. Šibka in redefinirana družina ni povšeči le levičarskim feministkam in aktivistom LGBTQ, temveč tudi potrošniškemu neoliberalizmu. Z levico se ne znamo boriti. O vsem tem piše Branko Cestnik v uvodu knjige Nova levica in krščanstvo. Ker si prizadevamo za resnico, se pri težkih vprašanjih raje umaknemo, kot pa da bi se borili – tudi s pisano besedo.
Kje najti rešitve, da bo vzgoja uspešna? Pri tem je pomembno svetopisemsko upanje
Pri tem je pomembna odločitev, da upanje je, in sicer upanje, ki je zanesljivo pričakovanje.
Dve vrsti upanja imamo. Prvo je nekakšno upanje, ki bi mu lahko rekli pobožna želja v smislu: »Upam, da se bo to in to zgodilo.« Obenem pa za to ne bom naredil nič ali zelo malo. Tako upanje je le iluzija – kot pravi SSKJ: predstava, navadno optimistična, ki ni osnovana na resničnosti; slepilo, samoprevara, ki se – to v sebi vemo – ne bo zgodila. In globoko zadaj se skriva nedisciplina ali pa nimamo moči, da bi upanju pomagali k uresničitvi.
Drugi tip upanja pa je svetopisemski. Gre za upanje, ki je zanesljivo pričakovanje, da se bo nekaj zgodilo. Recimo, kristjani imamo zanesljivo pričakovanje, da se Božje obljube tudi v praksi uresničijo, četudi so nam sedaj še nejasne in neznane. Zanesljivo pričakovanje imamo zato, ker jih je izrekel Bog, ki je ljubezen, Bog, ki je vsemogočen, Bog, ki je dober Oče in ima dobre načrte za nas. Je vsemogočen in jih zato lahko tudi uresniči.
Da pa lahko utemeljimo to vrsto upanja, je treba vključiti Boga, da bi uvideli možnosti za rešitve. Za to pa je treba moliti, redno brati Božjo besedo, se pustiti poučevati in za to iskati učitelje (duhovniki, škofje). Če bomo tako delali, bomo naravnani na mišljenje, da je Bog dober: da ima dober načrt zame; spoznavam njegov načrt in se trudim živeti po njem.
Pri tem mi pomagajo zakramenti: redna spoved, redna udeležba pri evharistiji, in to pogosteje, kot je zapovedano.
Krepiti vero, sprejeti izgnanstvo iz prevladujoče kulture in oblikovati odporno kontrakulturo
Pri krepitvi vere je pomembno študirati tudi modrost Cerkve. Pri tem pomagajo študij Katekizma Katoliške cerkve, post, molitev, vključitev v katero od novih katoliških prenovitvenih gibanj, razvijajo se tudi sodobne oblike askeze, kot sta Exodus 90 za moške in Fiat za ženske. Te stvari so pomembne za oblikovanje odporne kontrakulture, ki ima začetek v družini. Pri tem je pomembno, da se zavedamo, da so bistveni pri prenašanju kulture, modrosti, mnenja starši, predvsem možje, očetje, stari starši, učitelji, vzgojitelji, duhovniki. Oni vzgajajo in so mentorji. Zelo pomemben je način tega prenosa: brez napihovanja, tiho, vztrajno, brez naveličanosti, z utrjevanjem. Ni umika, treba je graditi novo kontrakulturo.
Nekaj misli očeta zahodnega meništva sv. Benedikta
Pri tem je pomembno poznati katoliško tradicijo, ki jo je gradil tudi sv. Benedikt. Odlomki iz knjige Roda Dreherja Benediktova opcija nam lahko dajo misliti.
»Gre za to, da zavračamo, kar ne daje življenja, kot tudi za to, da gradimo nekaj novega. In veliko časa porabimo za obnovo, kar ljudje tudi vidijo, zato se zgrinjajo v samostan. Z gosti in romarji se toliko ukvarjamo, da nas to izčrpava. Toda to je to, kar počnemo. Obnavljamo. To je tisto, o čemer morajo ljudje slišati.«
Oče Benedikt je prepričan, da bi morali biti kristjani čim bolj odprti do sveta, ne da bi sklepali kompromise. »Mislim, da se je preveč kristjanov odločilo, da je svet slab in da se mu je treba čim bolj izogibati. Težko je spreobračati ljudi, če je to tvoje stališče,« je dejal. »Veliko lažje je ljudem pomagati, da vidijo svojo dobroto, in jih nato pripeljati k sebi, kot pa poudarjati, kako slabi so, in jih pripeljati k sebi.«
»Najboljša obramba je napad. Brani se z napadom,« je dejal brat Ignacij. »Napadajmo tako, da širimo Božje kraljestvo – najprej v naših srcih, nato v naših družinah in nato v svetu. Da, treba je imeti meje, toda naša dolžnost je, da meje ne ostanejo tam, kjer so. Moramo se potegniti navzven, neskončno.«
Vzgoja, ki so je bili deležni Daniel in njegovi prijatelji, jim je omogočila stanovitnost
V Danielovi knjigi je močno poudarjeno, da Bog upravlja in vodi človeško zgodovino, kar sicer velja za judovsko vero in tradicijo. Daniel in njegovi prijatelji so bili mladeniči iz višjega sloja judovske družbe, vzgojeni kot pošteni in verni Izraelci. Bili so mladeniči z integriteto, z Bogom v središču. Ko je babilonski kralj Nebukadnezar zavzel Jeruzalem in odpeljal pripadnike višjih slojev v suženjstvo, so bili odpeljani tudi oni. Spomnimo se, kako je Daniel na začetku suženjstva izprosil zase in za prijatelje ustrezno prehrano, kako so vztrajali pri tem, da se ne bodo klanjali maliku. Zaradi tega so bili vrženi v razbeljeno peč, a so ostali nepoškodovani.
Ker so bili vzgojeni za sprejemanje odgovornosti, so vztrajali v veri, četudi so morali zaradi tega trpeti. Iz tega lahko spoznamo, da je treba vzgajati za težke čase, v ugodnih razmerah bomo tako ali tako preživeli. Ti fantje so bili doma deležni vzgoje, ki jih je usposobila, da so se v času preizkušnje prav odločili.
Izraelci so v suženjstvu ostali sedemdeset let, potem pa so se vrnili v domovino, v Jeruzalem, in obnovili zavezo z Bogom. Našli so knjigo postave in duhovnik Ezra je skupnosti bral iz nje. Prebrali so jo večkrat, da so si zapomnili, kaj je določala postava. Seveda so obnovili tudi jeruzalemski tempelj, središče judovstva. To sta pa vodila duhovnik Ezra in voditelj Nehemija.
