Kako se znajti v poplavi informacij, ki smo ji (če hočemo?) priča vsakodnevno? Priznam, da me večkrat pri izločevanju tega, kar je bistveno, vodi Sveti Duh. Drugače si tega, da včasih naletim na kakšno informacijo, ki se mi zdi bistvena, ne znam razlagati.
Res je, da večinoma berem novice na portalih, ki se mi zdijo zaupanja vredni, med katerimi recimo ni 24ur, vendar je informacij vseeno toliko, da se je med njimi težko znajti. Tako včasih kako novico celo večkrat preberem in se mi recimo šele po tretjem branju zazdi bistvena. Včasih tudi po več dni ne berem novic in se potem bistvene, ki dalj časa ostanejo na portalih, nekako izluščijo same od sebe.
Potem so tu še socialni mediji, kjer velja podobno: manj kot jih uporabljaš, več izveš, čeprav tudi to ni znanstveno dokazano in se mi včasih kakšna obskurna novička zdi zelo zanimiva. Redkeje kot recimo obiščem Twitter ali Facebook, večja verjetnost je (to je moja teorija), da se bodo bistvene informacije izluščile same od sebe. To se mi zdi, da še posebej velja za Facebook, ki je, vemo, poln neumnosti. Najbolj mi recimo gredo na živce ženičke, ki so stare nad 50 let in vse, kar piše na Facebooku, jemljejo za sveto. »To in to je pisalo na Facebooku,« mi večkrat vsiljujejo svoje mnenje in me prepričujejo, naj določeno stvar poskusim. Zaman jim skušam dopovedati, da če piše na Facebooku, potem zagotovo ni res, saj pri objavah na Facebooku vedno, karikiram, obstajajo vrstice z drobnim tiskom, ki so napisane z nevidnim črnilom. Torej, obstajajo vrstice z drobnim tiskom, ki seveda niso dejansko napisane, ampak bi jih skoraj lahko jemali, kot da so. Kajti Facebook je tako zelo nepreverjen vir informacij, da če nekaj piše na njem, je gotovo ravno obratno.
Populacija nad 50 let, najzvestejša uporabnica Facebooka, misli, da si je s Facebookom kupila pamet. Ne vem, kako naj drugače izrazim to skorajda manijo, ki vlada med relativno starejšimi uporabniki in uporabnicami Facebooka. Kot da jim je Mark Zuckerberg dal igračko, medtem ko smo mlajši uporabniki presedlali na druga socialna omrežja, ki se nam zdijo in morda so bolj verodostojen vir informacij.
Da pa ne bom samo negativen, naj vam povem idejo, ki se mi je porodila pred kratkim, in sicer o všečkih (ki jih dandanes najdemo že povsod), ki jih je izumil Facebook. Kot je Hermann Hesse svojo dobo slabšalno v Igri steklenih biserov poimenoval feljtonistična (pri čemer so feljtoni dandanes še milina), bi lahko današnjo dobo poimenovali doba deljenja, kjer se vse deli, shara, reposta … Pri tem se mi Hessejevo zaničevanje feljtonov res zdi kot dobro povedana pravljica v primerjavi z mlini na veter, ki sem jim priča danes.
Za konec naj podam še nek moj recept za ohranjanje treznosti v vsesplošni poplavi informacij, ki nas vsakodnevno obdaja, pri čemer naj omenim, da je recept bolj diletantske narave, ni podkrepljen z znanstvenimi dejstvi in dokazi, ampak je vseeno nastal z veliko opazovanja in spremljanja čustev, skratka, moja mala ”raziskava” o novicah, branju novic; recept tudi ni nastal kar čez noč, ampak je nastajal, mogoče še vedno nastaja, saj je življenje vendar dinamično in ne statično.
Recept:
– beri preverjene portale (časopise), ki jim zaupaš, bolj ali manj ves čas iste, saj lahko tako najbolje primerjaš stvari, poleg tega se že tu navadno znajde cela kopica informacij,
– mogoče si že prej določi téme, ki te zanimajo, da te ne zanese val na odprto morje, iz katerega večkrat ni rešitve (živčnost, nervoza ob prevelikem odmerku informacij),
– kak dan posta od novic nič ne škodi; FOMO (fear of missing out; strah, da boš nekaj zamudil), so si izmislili novičarji, da bi te držali v šahu svojih informacij,
– pri socialnih medijih velja pravilo ”manj je več”,
– in pa še zadnje, tudi na mojem zelniku čisto novo pravilo: čim manj Facebooka, ker je lijak, v katerega lahko padeš, veliko hujši od zajčje luknje v zgodbi Alice v čudežni deželi; Facebook namreč ne pozabi in ne izbriše.
Luka Škvorc
