Kaj vse mi je dal Taizé

Ko sem prišel v Taizé, so me bratje nadvse toplo sprejeli. Prva dva tedna sem preživel ”on the field”, kot temu pravijo tam, dobesedni prevod je ”na polju”, skupaj z ostalimi udeleženci, ki pridejo v Taizé za en teden. Udeleževal sem se kateheze, oba tedna, in pomagal pri preprostih opravilih, kot večina ostalih udeležencev, ki so prišli v Taizé za en teden.

Udeleževal sem se tudi edinstvenih taizéjskih molitev, ki potekajo trikrat na dan v veliki moderni cerkvi. Po dveh tednih sem se preselil v hišo za prostovoljce, ki ostanejo nekje do tri mesece, Tilleul – po naše lipa. Na dvorišču Tilleula, te prave stare taizéjske hiše, je namreč rasla lipa. Mislim, da je bila ogromna. Ko si v tej hiši, dobiš v taizéjskem prostovoljnem življenju že vidnejšo vlogo in vsak večer večerjaš skupaj z brati v sami skupnosti. Tista jedilnica je res velika. Poleti, ko je topleje, se večerja zunaj, pod zelo dolgim šotorom, s prekrasnim pogledom na nasprotni grič.

Dobivaš torej že kar malo vodstvene naloge, kot je na primer vodenje razdeljevanja hrane. Kot zanimivost naj omenim, da ima Taizé drugo največjo kuhinjo v Franciji. Včasih je treba na dan nahraniti 5000 ljudi ali več in za to potrebuješ dovoljšne kuhinjske kapacitete.

V tem času sem, ko sem imel prosto, veliko hodil na sprehode po francoskem podeželju, ki je res zanimivo. Večkrat sem odšel na sprehod v ne tako oddaljeno vasico Bray. Na poti do tja je bilo treba prečkati majhen potoček. Na splošno se mi je v okolici Taizéja zdelo veliko vode, torej veliko potočkov, kar daje francoskemu podeželju še večjo lepoto. Najbolj so mi v spominu ostali travniki in pašniki, na katerih so se neredko pasle krave. V okolici Taizéja je bilo v sezoni tudi veliko sončnic. V Franciji so travniki (pašniki tako ali tako) večinoma ograjeni, kar jim daje še večji čar, mik in privlačnost.

Pravijo, da je Francija dežela svetnikov, in najbrž ne zastonj. Ko vidiš vso to stoletja negovano lepoto, te makadamske potke, prah, ki se ti prilepi na čevlje, je skoraj nemogoče, da ne bi (vsaj malo) zahrepenel po Bogu. Tudi prostovoljno delo, ki je večinoma potekalo z drugimi mladimi, je bilo nadvse izpolnjujoče. Počutil sem se, da sem na pravem kraju. Seveda so obstajala v življenju v tej skupnosti prostovoljcev določena pravila, ki pa so bila, če se prav spomnim, po večini nenapisana.

Največja ”znamenitost” Taizéja so verjetno njegove molitve. Trikrat na dan, ob istem času, ko odzvonijo še zadnji zvonovi. Večinoma se pôje v več jezikih, sestavna dela taizéjske molitve sta še svetopisemski odlomek in tišina. Verjetno je prav taizéjska molitev tisto, kar privlači mlade, da z vseh koncev sveta tako množično prihajajo v Taizé. V Taizéju vlada posebno, odprto vzdušje. Dobrodošel je prav vsak. Kateheze in delavnice so zasnovane tako, da se skoraj moraš družiti z drugimi, res inovativno, če se smem tako izraziti. Povsod je veliko klopc, nekatere so celo pritrjene skupaj v obliki trikotnikov, da se je človeškemu stiku res skoraj nemogoče izogniti. Po moje je to tisto, kar današnja družba potrebuje. Človeški stik. Predlagam, da bi kateheti iz Slovenije (če tega morda že ne delajo) večkrat peljali svoje veroučence v Taizé, na to nepozabno izkušnjo, kot je to praksa recimo v Nemčiji – upam, da se prav spomnim. Vem, da je bilo veliko mlajših udeležencev, ki so prišli v spremstvu odraslih. Kot pravi pregovor o Večnem mestu: »Rim videti in umreti,« bi lahko podobno najbrž trdili tudi za Taizé. Verjetno se ti izkušnja najbolj vtisne v spomin, ko prideš tja prvič. Običajno tako zelo, da se še vrneš ali se vsaj želiš vrniti.

Luka Škvorc



Komentiraj