Osrednji slovenski mediji se zelo malo ukvarjajo s predreferendumsko kampanjo. Kar pa se, pa tako kot nacionalna TV, le med poročila vtaknejo svojo mantro: »Da bodo istospolni končno dobili pravico do poroke!«
Zaradi te »silne« želje po poroki so lezbijke, geji, biseksualci in transseksualci (LeGeBiTra) že pred desetimi leti dobili svoj zakon, po katerem lahko – pod enakimi pogoji kot zakonci – s podpisom vpričo predstavnika države sklenejo svojo življenjsko zvezo. In v štirih letih po sprejetju njihovega zakona je v celi Sloveniji »kar« 30 (z besedo: trideset) parov sklenilo istospolno življenjsko skupnost. Trideset, to pomeni manj kot en par na mesec! No, v istem času se jih je sedem tudi razšlo (ločilo).
Že takrat so se pritožili na Ustavno sodišče, da njihov zakon ne upošteva vseh pravic, ki naj bi jim po ustavi pripadale. In res je Ustavno sodišče leta 2009 ugotovilo, da 22. člen njihovega zakona, ki ureja medsebojno dedovanje, v primeru oporoke ne zagotavlja oškodovanemu partnerju »nujnega deleža«.
Kot opozicija smo takrat kar dvakrat predlagali odpravo te protiustavnosti, a obakrat je Pahorjeva koalicija naš predlog zavrnila. Pa nič zato, saj je Ustavno sodišče že takrat zapisalo, da »do odprave ugotovljenega neskladja za dedovanje med partnerjema registrirane istospolne partnerske skupnosti veljajo enaka pravila, kot veljajo med zakoncema«.
Istočasno pa je Ustavno sodišče v 12. točki obrazložitve vse nas tudi takole podučilo: »O diskriminacijski obravnavi govorimo takrat, kadar država (na podlagi osebnih okoliščin) različno obravnava posameznike v enakih situacijah. Če položaja, ki ju primerjamo, v bistvenem nista enaka, ne moremo govoriti o neustavni diskriminaciji.«
Glede medsebojnega razmerja partnerjev je situacija v istospolni skupnosti enaka ali vsaj podobna zakonski skupnosti, glede spočetja, rojstva in vzgoje otrok pa gre za dve bistveno različni skupnosti. Zato tudi dva različna zakona!
Popolno izenačevanje obeh skupnosti, kot si ga je privoščila Cerarjeva koalicija, je zato contra naturam. Ker izenačitve ni možno vzpostaviti tako, da bi istospolno skupnost dvignili na nivo osnovne reproduktivne celic e za ohranitev naroda, si je ta vlada izmislila drugo pot, to je degradacijo zakonske zveze na nivo istospolnih parov.
Njihova redefinicija zakonske zveze je istočasno tudi redefinicija starševstva. Z izločitvijo očetovstva in materinstva (moškega in ženske, moža in žene) iz osnovne definicije zakonske zveze in družine, pa stopamo na polje protiustavnosti, saj 53. člen slovenske ustave pravi: »Država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke …« Če bi sedanja vlada premogla kakšnega dobrega ustavnega pravnika, se tako ponižujoče črtanje (‘ne-varovanje’) materinstva in očetovstva gotovo ne bi zgodilo. Da o ‘ne-varovanju’ otrok, ki bodo posvojeni v istospolne skupnosti in naklepno oropani materinstva ali očetovstva, niti ne govorimo.
Družinski zakonik je vseboval mnoge dobre in potrebne rešitve, a je bil zaradi (več ali manj prikritega) izenačevanja istospolne skupnosti z zakonsko, kljub temu na referendumu odločno zavrnjen. Da sedanja koalicija vsiljuje prav tisto in samo tisto sporno rešitev, zaradi katere je bil Zakonik tako odločno zavrnjen, ni ravno znak spoštovanja volje slovenskega ljudstva.
Ob tej protidružinski gonji, ki postaja iz mandata v mandat ostrejša, dobiva človek vtis, da hoče Cerarjeva vlada zaključiti ali vsaj intenzivneje nadaljevati projekt, ki ga je Orlando Figes v knjigi Šepetalci na strani 27 takole opisal:
»Boljševiki so najprej udarili po družini. V dvajsetih letih so trditev, da je ‘meščanska družina družbeno škodljiv pojav’, povzdignili v versko resnico. Bila naj bi vase zagledana in starokopitna trdnjava vere, praznoverja, nevednosti in predsodkov, ki spodbuja sebičnost in pohlep po materialnih dobrinah ter zatira ženske in otroke … Patriarhalna družina bo s svojo spolno moralo vred izumrla; radikalci so verjeli, da jo bodo nadomestile ‘svobodne ljubezenske zveze’.«
Sedanji premier je v predvolilnem času obljubljal, da ne bo odpiral ideoloških tem, ker delijo narod. A že po enem letu lahko ugotavljamo, da se nobena vlada doslej ni tako »pobalinsko nesramno« lotila enega najpomembnejših svetovno nazorskih vprašanj, kot prav koalicija Mira Cerarja.
