Paul Veyne, Kako je naš svet postal krščanski (312 – 394), založba Modrijan, 2010, € 23,70
Paul Veyne, ateistični francoski zgodovinar svoje delo prične presenetljivo: navdušujoče piše o Konstantinu, ki mu v nasprotju z običajnimi klišeji ne pripisuje utilitarističnih razlogov za umestitev krščanstva kot najpomembnejše religije v rimskem cesarstvu, marveč meni, da je bil Konstantin iskreno veren. Enako občudujoče govori o socialni vlogi takrat nastalega krščanstva, predvsem v primerjavi z drugimi aktualnimi verstvi: “Znotraj poganstva je človeško življenje ostajalo, kakršno je: kratkotrajno in sestavljeno iz podrobnosti. Po zaslugi krščanskega boga je življenje dobilo enotnost…” Krščanski Bog je bil popolnoma drugačen od rimskih in drugih bogov, krščanstvo je – tako Veyne – iznašlo “neskončno usmiljenega Boga, ki ga strastno zanima usoda človeštva – kaj usoda človeštva, usoda vsake posamezne duše”. Ta Bog pa je s hkratnim “gigantizmom judovskega boga” vendarle lahko prevzel tudi mesto tedanjih drugih najvišjih bogov. Še več, Veyne celo pravi, da se tedanji ljudje niso “spreobračali zaradi žrtve, s katero so bili odkupljeni njihovi grehi, torej ne zato, ker se je Križani na Kalvariji žrtvoval zanje, pač pa zato, ker je vstal in premagal smrt”. In dalje: “Jezus kot lik pa je tako močno deloval tudi zaradi svojega bivanja na zemlji, zaradi svoje zgodovinskosti, časovne bližine, datiranosti; Kristus ni bil mitološko bitje iz nekakšnih pravljičnih časov.” Novi (b)Bog pa je popolnoma spremenil tudi moralo: “Kristjani Boga niso častili z darovi in žrtvovanjem, pač pa tako, da so sledili njegovi postavi. V krščanski veri ima morala bistveno vlogo; tudi v tem se krščanstvo razlikuje od poganstva, tudi v tem je njegova izvirnost.” Veyne, kot samodeklarirani brezverec tudi ne meni, da je mogoče vprašanje religioznosti zreducirati na psihološke razlage, ampak meni, “da je versko občutenje samo zase resničnost”. Božje in sveto je po njem “primarna kategorija”, ki je ni mogoče pojasniti brez lastne izkušnje. Enako občudujoče – in v tem občudovanju ni nobene skrite pikrosti – piše o nastanku Cerkve.
Krščanski univerzalizem – tudi v odnosu med državo in Cerkvijo?
Vendar pa Veyne opozarja, da so se s prihodom krščanstva “pravzaprav začele tisočletne težave v odnosih med prestolom in oltarjem: poganstvo tovrstnih težav ni poznalo”. Rimska verovanja so bila namreč le nekakšna – sicer obvezna, pa vendarle – folklora, ki pa ni imela nobenih ambicij, da bi narekovala politično ravnanje, niti v moralnem smislu. Krščanski univerzalizem je po Veyneju vodil k oblastnosti in avtor meni, da je ločitev med cesarjem in Bogom obstajal že prej oziroma, da je prav krščanstvo, ki ni bila več neka lahkotna, neobvezna religija, cesarja in Boga spet povezalo: “krščanstvo je od vladarjev zahtevalo nekaj, česar poganska vera ni nikdar zahtevala od oblasti,” namreč, da se moč oblasti uporabi za razširjanje vere. Po drugi strani je v dveh stoletjih razširjanja krščanstvo prizadela ista (socialna) usoda kot druga verstva: konformizem.
Glavni izziv za bralca predstavlja zadnje poglavje knjige z izzivalnim naslovom “Ima Evropa krščanske korenine?”. Veyneju lahko pri uvodnih poglavjih o nastanku krščanstva skoraj ploskamo: izognil se je vsakršnim predsodkom, tako značilni za sociologijo religije v naših logih. Tudi njegova kritična (in izvirna) razlaga pogleda zgodnjega krščanstva na odnos med državo in Cerkvijo je – vsaj sociološko – prepričljiva. Bralec se po tem precej dolgem avtorjevem zadrževanju pri Konstantinu vpraša, ali je torej predvsem Konstantinovo obdobje tisto, ki je naš svet napravilo krščanski?
Post-krščanska Evropa
Zdi se, da je to bolj ali manj avtorjev odgovor – vsaj tako bi lahko sodili po zaključnem poglavju. Veyne namreč v njem izpostavi tezo, da je Evropa z razsvetljenstvom prenehala biti krščanska. To podkrepi z mislijo, da je religija tudi sicer “le ena od potez na obrazu družbe”, ki so jo nekoč prepoznavali po krščanstvu, danes pa “se bolj prepoznavamo po odnosu do pravne države”. Razsvetljenstvo naj bi bilo tisto, ki je v središče postavilo posameznika, njegove pravice, ustvarjalnost, vrednost. Krščanstvu je, pravi Veyne, tak individualizem tuj, mestoma celo nasproten; le deloma je avtor pripravljen priznati, da ima človečnost svoje korenine (tudi) v krščanstvu, a bolj v smislu “priprave terena”: razsvetljenske ideje naj bi pravzaprav nekako za nazaj ovrednotile že poznani besednjak krščanstva. In v nasprotju s svojo poprejšnjo trditvijo, da je religija le ena od potez na obrazu družbe malo naprej pravi, “da se iz množice raznovrstnih in prepletajočih se dejavnikov, ki tvorijo neko civilizacijo, zmeraj izlušči prav religija, ob njej pa morda še nekatera vélika, na široko razglaševana načela; to je namreč slišni, berljivi, jezikovni del sleherne civilizacije: tisti del, ki pade v oči in gre v ušesa, ki se nam zdi značilen in po katerem civilizacijo tudi poimenujemo. In tako govorimo o krščanski zahodni civilizaciji, človekoljubna načela te civilizacije pa pripisujemo krščanstvu.”
Za kristjana so morda nekoliko boleče Veynove besede, da je “krščanstvo nekaj, kar smo nekoč bili, je rodbinsko ime naših prednikov.” Avtor nadaljuje: “Prebivamo v stari hiši, živimo v zgodovinskem okviru, vendar pa večina izmed nas nima več prepričanj in navad nekdanjih prebivalcev…. Krščanstvo je v naši družbi ukoreninjeno, ni pa pri njegovih koreninah; nikakor tudi ne more reprezentirati družbe, saj se je ta od njega že premočno oddaljila; predstavlja jo le v tolikšni meri, kolikor se pri njej navdihuje.” In zaključi: “Evropa nima ne krščanskih ne kakih drugih korenin, nastajala je po nepredvidljivih etapah, nobena njenih sestavin ni izvirnejša od drugih. Krščanstvo je ni preoblikovalo, ni se razvila iz kali, pač pa je rezultat epigeneze. In enako pravzaprav velja za krščanstvo.”
Le za ščepec soli sveta?
Ob branju zadnjih misli avtorja Veyneja v knjigi Kako je naš svet postal krščanski sem se spomnil na Jezusove besede o luči in soli sveta, na dejstvo, da prihaja čas ali pa – kar je verjetneje – je že tu, ko bo kristjanov in krščanskega v postmodernem svetu le še za sol, a v tako majhnih količinah, da svetu ne bo mogla več dajati okusa; da torej krščanstvo ni več inspiracija sedanjega zahodnega sveta. S tem se z avtorjem – ki je vseskozi intelektualno pošten – lahko strinjamo. Nič krščanstvu sovražnega ni namreč v ugotovitvi, da ravnanj večine ljudi na Zahodu danes ne navdihuje več krščanstvo; da krščanstvo postaja folklora, etnografija, muzealija, ki jo tu pa tam še lahko razberemo v naši govorici, rabi rekov, gestah, običajih. Veyne tu postavi Zahodu, Evropi dokaj realistično ogledalo: podoba v njem je za nekatere (morda tudi za avtorja) olajšanje, za kristjane bolečina in klic k re-evangelizaciji.
Manj prepričljiv je Paul Veyne pri zatrjevanju, da Evropa nima krščanskih korenin ali celo, da krščanstva ni niti pri njenih koreninah. Morali bi se pravzaprav vprašati, zakaj se je razsvetljenstvo razvilo prav v Evropi, v času, ko je bila ta še krščanska, pravzaprav kot odpor na nekatere poteze krščanstva oziroma tedanje avtoritarne in totalitarne Cerkve. Ali ni bilo razsvetljenstvo – poleg boja za primat razuma – tudi, vsaj ko gre za protestantizem, tudi boj za čistost vere, torej za osnovna, prvobitna krščanska načela?
Edino mesto, kjer je Veyne ideološki je njegov zaključni stavek: o epigenezi Evrope in celo krščanstva. Ideološko, nazorsko mu lahko le zoperstavimo drugačen pogled na zgodovino, ki v tem cikličnem ponavljanju človeških zablod vidi zadaj tudi Božjo roko, ki dogajanje vendarle usmerja k odrešenju. S sociološkega vidika avtor deloma odgovarja že sam, ko vendarle ugotavlja, da se iz množice družbenih dejavnikov nekako, nepojasnjeno vendarle kot najbolj vidna izlušči prav religija.
Foto: Založba Modrijan
