Včasih v gledališču, med vajami sedem v dvorano in opazujem kolege pri delu. Slediti režiserjevim napotkom zna biti naporno in utrujajoče, kot in kolikor je pač naporen in utrujajoč režiser. Priznam, da je včasih tudi zabavno, a takih režiserjev je zmeraj manj. In ko gledam soigralca ali soigralko, si mislim: »Kako, da ne vidi?! Kako, da ne razume?! Kako, da ne zna?! Ko bi jaz imel to vlogo… Ta je tako lahka, moja pa…!« Na naslednji vaji pa ti stojiš na odru in tvoj kolega, kolegica v dvorani se ubada z istimi vprašanji.
In v vsakdanjem življenju se nam dogaja precej podobno: Ko bi bil jaz učitelj… Ko bi bil jaz zdravnik… Ko bi bil jaz šofer mestnega avtobusa… Ampak nisi! Precej pameti in poguma premoremo za tuje skrbi in težave ob prizanesljivi slepoti za naše. Smo kar smo in nismo kar nismo. Ko bi bil jaz župan… Pa nisi! Ko bi bil jaz predsednik vlade… Pa nisi! Ko bi bil jaz predsednik države… Pa nisi! A prišle bodo volitve!
Ne dvomim, da si mnogo župljanov reče tudi: Ko bi bil jaz župnik… Zame je znano, da grem rad še korak dlje in rečem tudi: Ko bi bil jaz škof… Od tu je samo še korak do: Ko bi bil jaz papež…. Nad papežem pa je samo še ljubi Bog! »Biti kot Bog« pa je misel, ki nas je že v samem začetku človeštva spravila v težave. Ali potemtakem sploh smem biti kritičen? Če nas kritična (po)misel v svoji končni obliki pripelje do prvega, izvirnega greha, je sploh prav da opozarjam na napake? Nepravilnosti? Lenobo? Nesposobnost? Okornost? Okostenelost? Nadutost? Mutavost? In se namesto tega osredotočim samo na dobro?! Na tisto malo kar je dobrega?! In ga zalivam v upanju, da bo zraslo in se razširilo?! Čeprav nisem izobražen kmet (temveč le kmet z izobrazbo!) vem, da če ne odstraniš plevela, seme nima možnosti. Še v Svetem pismu je tako zapisano! (Mt 13, 1-9; Mr 4, 1-9; Lk 8, 4-8) Kaj, torej? In kako, torej?
In če se nam na področju družbe in politike zdi prav in pravilno, da smo kritični in zahtevni, ter radi požugamo s prstom in zagrozimo z volitvami, ki bodo (tako srčno upam, čeprav v Sloveniji tega še nisem doživel) odnesle goljufive, nesposobne in lene, na polju naših župnij, škofij, skratka slovenske Cerkve prakticiramo prav neverjetno evangeljsko potrpežljivost in ponižnost. Kdaj bo tu odneslo goljufive, nesposobne in lene? In kaj? Volitve? Ne! Molitve! No, resnici na ljubo: z molitvijo ne bo odneslo goljufivih, nesposobnih in lenih, ampak bo odneslo njihovo goljufivost, nesposobnost in lenost! Molitev bo spremenila njihovo (pa tudi naše) ravnanje in razmišljanje. Molitev bo opravila z ljuljko!
Če ostanem le pri tarnanju in jamranju, se ne bo dosti spremenilo. Vsaj ne na boljše! Potrebno je poprijeti za delo, položiti roko na plug in se ne ozirati nazaj. Ali naokrog! Gospodar žetve obljublja veliko žetev, mi pa mencamo pred nezorano in zaraščeno njivo. A ker nisem župnik (duhovnik, škof, papež) nekaterih stvari pač ne morem opraviti. Kar pa ne pomeni, da ne morem pripomoči ali da zanje nisem odgovoren. Gospodar žetve me ne bo vprašal, zakaj nisem krščeval, temveč zakaj iz krsta nisem živel! Gospodar žetve me ne bo vprašal, zakaj nisem delil obhajila, temveč zakaj nisem delil kar sem imel! Gospodar žetve me ne bo vprašal, zakaj nisem potrjeval v Svetem Duhu, temveč zakaj se Svetemu Duhu nisem prepustil! Gospodar žetve me ne bo vprašal, zakaj nisem maševal, temveč zakaj me ni bilo pri maši! Gospodar žetve me ne bo vprašal, zakaj nisem bolnikov mazilil, temveč zakaj jih nisem obiskoval! Gospodar žetve me ne bo vprašal, zakaj sem se poročil, temveč zakaj za neporočene (beri: posvečene) nisem molil!
In nenazadnje: Gospodar žetve me ne bo vprašal, zakaj sem v gledališču ustvarjal nekaj kar ni resnično in stvarno, temveč zakaj sem resnično in stvarno življenje zgolj opazoval!
Foto: SXC
