V času kolonializma se je na območju vzhodne ekvatorialne Afrike razvil t. i. safari turizem, ki je bil namenjen raziskovanju in lovu na divje živali. Z dekolonizacijo po drugi svetovni vojni, z zavedanjem o škodljivosti prekomernega lova in degradacije naravnega okolja se je spremenil tudi značaj safari turizma. Danes safari pomeni skupinsko turistično potovanje po osrednji in vzhodni Afriki. Glavni namen je poleg lova tudi fotografiranje in opazovanje velikih divjih živali v naravnem okolju.
V Sarajevo so med vojno hodili safari morilci, ki so plačali, da so lahko ubijali
Med vojno v Bosni in Hercegovini (od 6. aprila 1992 do 14. decembra 1995) se je safari sprevrgel v strašljivo tragedijo, za katero ne bi mogli verjeti, da je resnična, če ne bi bila dokumentirana. Režiser Miran Zupanič, avtor pretresljivega dokumentarca Otroci s Petrička (2007), je v svojem najnovejšem dokumentarnem filmu z naslovom Sarajevo safari javnosti predstavil metafizično zlo in okrutnost. Poleg srbske vojske, prostovoljcev in plačancev je v vojni v Bosni delovala še ena, maloštevilna in skrivnostna skupina. To so bili premožni tujci, ki so plačevali visoke zneske, da so lahko iz ostrostrelskih gnezd streljali na prebivalce. Mirovne sile niso preprečile genocida v Srebrenici, toliko manj so se trudile ustaviti safari morilce, ki so plačevali, da so lahko nekaznovano streljali na mimoidoče.
Nekdo je seveda te lovce na ljudi organizirano vodil v Sarajevo. Ni znano, katera oblastna struktura, povezana s kriminalnim podzemljem, je to omogočala. Morilski turizem je bil možen samo v kaosu vojne. Izkoristili so ga sociopati, da so nekaznovano potešili svoj sadizem. Ni šlo za ljudi, ki ne bi vedeli, kaj je prav in kaj ne, ugotavlja Zupanič; nasprotno, vedeli so, da počenjajo hudodelstvo, a jim je bilo zahrbtno izživljanje nad žrtvami, ki so padale pod njihovimi streli, v največji užitek. Zlovešča farsa je bila toliko večja, ker safari morilci niso bili družbeni izobčenci, ampak so v domačem okolju veljali za ugledne javne osebe, povrhu pa so bili tudi uspešni poslovneži; kajti samo takšni so si lahko privoščili te mračne in drage aranžmaje.
Besede preroka Habakuka tudi zdaj lahko prenesemo v življenje
Obup ljudi, ki so v Bosni prestajali strahote vojne, bi lahko primerjali z opisom nemoči in žalosti preroka Habakuka, ki v današnjem prvem berilu kliče k Bogu:
»Doklej, Gospod, bom klical na pomoč in ne boš poslušal, vpil k tebi zaradi nasilja in ne boš pomagal? Zakaj mi daješ gledati zlo in opazuješ stisko? Pred menoj sta pustošenje in nasilje, zato vstaja pritožba in se vzdiguje spor.«
O preroku Habakuku nimamo nobenih zgodovinskih podatkov, znane pa so nam zgodovinske okoliščine njegovega nastopa; prerok namreč omenja Kaldejce. To je drugo ime za Novo Babilonsko kraljestvo, ki je leta 609 pr. Kr. zavzelo Ninive, prestolnico Asirije, in nato prodiralo proti zahodu, in končno leta 587 pr. Kr. zavzelo Judejo in Jeruzalem.
Zupanič je z dokumentarcem želel pokazati, da nismo do te mere gospodarji svoje usode, kot bi si želeli, kajti zgodovina se nenehno prebuja, pri čemer so posledice prebujanja vedno nepredvidljive, zato jim ne moremo uiti, čeprav na tihem računamo, da se bomo grozečemu neredu pravočasno izognili. Stvari skoraj vedno potekajo drugače, kot predvidevamo; nepričakovano smo vrženi v položaj, ki si ga vnaprej niti ne moremo zamisliti. Po ruski invaziji na Ukrajino nas je tega vse bolj strah, čeprav še vedno mislimo, da se bo zaplet zaradi pomanjkanja in draginje energentov, logističnih zastojev, gospodarskih sankcij in inflacije, vendarle ugodno izšel. Naivno verjamemo, da imajo tisti, ki smo jih izvolili doma in v Evropi, nadzor nad dogajanjem ter sposobnost in moč, da nas obvarujejo kataklizme, kakršna se je v devetdesetih zgodila v Bosni in Hercegovini.
Vsaka tri leta se naredi krog liturgičnih beril, vsaka tri leta je situacija drugačna in svetopisemska besedila drugače dojemamo, a veljajo vedno in povsod
Odlomka iz knjige preroka Habakuka nismo brali kot napoved hudih časov. Nespodobno bi bilo s cerkvene govornice kogar koli strašiti, da so apokaliptični jezdeci pred vrati. A ker nihče ne ve, kaj se bo v prihajajočem letu dejansko zgodilo, je prav, da preroka Habakuka razlagamo na dva načina, kot so to delali tudi v preteklosti. Nekaj je gotovo: Habakuka letos razumemo drugače kot pred tremi leti, ko smo ga brali zadnjikrat. Oktobra 2019 ni bilo še nobenih opozoril, da se začenja planetarna epidemija covida-19. Gospodarstveniki in vsi drugi smo zadovoljno motrili številke o izjemni turistični sezoni in vzpenjajoči se gospodarski rasti.
Nihče ni slutil, kaj šele omenjal, da se v globalni ekonomiji in politiki dogajajo tektonski premiki, ki lahko v temelju zatresejo svetovno ureditev, začrtano in dogovorjeno po drugi svetovni vojni. Pred tremi leti smo o nasilju, stiski in klicih na pomoč, kot je zapisal Habakuk, govorili še povsem teoretično, kot o nečem, kar je bilo, in o nečem, kar mogoče bo, seveda v prepričanju, da naše generacije kaj hujšega ne more doleteti. Zato nismo čutili posebne potrebe, da bi si zares vzeli k srcu poglavitni stavek, ki ga je zapisal Habakuk v zadnji vrstici današnjega odlomka, ko pravi: »Pravični bo živel iz vere.« Ta stavek smo dojemali zgolj kot načelno Božje navodilo, ki velja vedno in povsod; tako takrat, ko nas kaj resnega vznemiri in prestraši, kot takrat, ko živimo v miru in blaginji.
Prerok Habakuk je bil zelo blizu esenom v Kumranu
Habakuk svojih treh poglavij, kot smo že rekli, ni napisal v idiličnih razmerah, ampak v skupnosti verujočih, ki so jo mednarodne okoliščine, na katere ni imela nikakršnega vpliva, pretresale v temeljih. Ta, ki kliče k Bogu, je spričo grozeče nevarnosti zbegan; po eni strani se sklicuje na Boga, ker mu zaupa, po drugi strani pa je z Njim v sporu, ker dopušča možnost, da se Bog zanj ne bo zmenil. Zaradi te notranje razdvojenosti, ki je kot pri Habakuku značilna za nas vse, so se v poznejši zgodovini mnogi v težkih preizkušnjah narodnega obstoja zatekali k tej svetopisemski knjigi.
Med temi, ki jim je bil Habakuk zelo blizu, so bili eseni v Kumranu. Ločina se je naselila v puščavi ob Mrtvem morju; obstajala je od 2. stol. pr. Kr. do padca drugega templja leta 70 po Kr. Navedek: »Pravični bo živel iz vere,« najdemo tudi v Pavlovih pismih Rimljanom (Rim 1,17) in Galačanom (Gal 3,11). Za Pavlom te Habakukove besede pogosto povzemajo cerkveni očetje, posebej takrat, ko želijo v zapletenih razmerah pokaziti na vlogo vere. Habakukovo oznanilo o pomenu vere je izbral tudi Luter za uvod k svojemu prvemu delu razlage Pisma Rimljanom.
Televizija in drugi mediji nas pripravljajo na to, da bo nasilje postalo sprejemljivo
Ob koncu se vrnimo k dokumentarnemu filmu Sarajevo safari. Režiserja Zupaniča so pretresle govorice, da so si v Sarajevu v času vojne bogati tujci lahko za plačilo priskrbeli možnost, da nekaznovano, zgolj za sadistični užitek, streljajo na ljudi in se izživljajo ob gledanju, kako žrtve padajo po tleh in umirajo pred njihovimi očmi. Režiser se je želel poglobiti tudi v socialni položaj safari morilcev, v njihov psihološki profil, predvsem pa v ozadje, kaj je v srcu človeka, ki počenja ultimativno zlo. Zanimal ga je tudi psihološko-duhovni proces pri nekoč povsem običajnem človeku, ki na neki stopnji postane nenasiten in dovoli, da zla fikcija postane resničnost. Ena od žrtev morilskega turizma v filmu pravi, da smo civilizacija, ki se prek televizije in drugih medijev nenehno pripravlja na to, da postane nasilje sprejemljivo kot nekaj povsem samoumevnega in celo neizbežnega.
Izjemno globoko razlago, zakaj kak narod pade moralno tako globoko, da je pripravljen uničiti drugega, kot je to grozilo Judom v času preroka Habakuka, zakaj nekdo postane morilski turist, nam podaja sv. Maksim Spoznavalec (580–662), eden najpomembnejših cerkvenih očetov krščanskega Vzhoda. V 49. in 50. vrstici Prve stotice njegove Filokalije beremo:
»Ne umaži svojega uma s sprejemanjem poželjivih in razburjenih misli. Um izgubi zaupnost z Bogom tedaj, ko postane družabnik hudobnih in umazanih misli.«
Vera in molitev prečiščujeta človekove misli, in če trpljenje sprejmemo z vero, bomo s Kristusom zmagali
V 63. vrsti pa nadaljuje, navajam po smislu, da je laže grešiti in izvesti zločin v mišljenju kot v dejanju. A kdor ubijalskih misli ne ustavi, pri njem misli preidejo v dejanja.
Habakukov stavek: »Pravični bo živel iz vere,« pomeni dvoje. Prvič, vera in klicanje Boga prekinjata strastne, razburljive in umazane misli. In drugič, križ, ko nas zadene zlo, ki prihaja od zunaj in se mu ne moremo umakniti, naj sprejmemo z vero, da bomo s Kristusom zmagali. Nemoč in željo, da bi se maščevali, naj premagamo kot že mnogi pred nami, ki so rekli: »Gospod, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo. Pravični bo živel iz vere.«
