Ameriški Jud Sam Miller: »Bodite ponosni, da ste katoličani!«

Sam Miller o medijih, ki po mili volji  obračunavajo s katoliško CerkvijoPrav ste prebrali. To niso besede kakega katoliškega škofa ali duhovnika. Spregovoril jih je ugledni ameriški Jud Sam Miller med govorom v Clevelandskem mestnem klubu (Cleveland City Club), reprezentativnem forumu ohijskega mesta Cleveland. Kot povabljen govornik je Miller  dne 6. marca 2008 presenetil in navdušil poslušalce v veliki dvorani in zdi se, da tudi  množico tistih, ki so  mu prisluhnili na  televiziji in radiu.  Navajal je tehtne  dokaze o krivicah,  ki jih delajo katoličanom nekateri pretirano »liberalni«, levičarski novinarji in majhna peščica maščevalnih odpadlih duhovnikov ali nun,  ki pri sicer uglednih listih, kot je npr. New York Times, po mili volji  obračunavajo s katoliško Cerkvijo.

Miller poudarja, da prav nič ne nasprotuje stvarnemu poročanju tudi o neprijetnih zadevah, kot so npr. resnični katoliški duhovniški škandali ali dokazana pedofilija. Nasprotno, tudi take zadeve je treba prevetriti in potem iskati pot, da se ne bojo več ponavljale. Kot človek, Jud in Američan pa z vsem bitjem nasprotuje  neodgovornemu, krivičnemu, do vse Cerkve  sovražnemu in neuravnovešenemu  – »kangaru«  – novinarstvu, ki  krši vsa pravila novinarske profesionalnosti in etike.

Miller navaja  ugotovitve raziskav, ki  neizpodbitno pokažejo, da glede spolnih  zlorab protestanti in Judje enako ali huje grešijo kot katoličani, da ne omenjamo sorazmerno mnogo  številnejših zlorab otrok v javnih šolah in mladinskih ustanovah, vendar jih ti isti listi komaj kdaj mimogrede omenijo, medtem ko vodijo proti katoličanom neusmiljeno in neprekinjeno sovražno gonjo. Kje je pravičnost, kje uravnovešenost? Ne gre torej za  sorazmerno zgroženost zoper primerljive  zlorabe kjerkoli, ampak za protikatoliške predsodke. Kdor bi bral samo liste, kakršen je v tem pogledu New York Times,  bi dobil vtis, da so katoliški duhovniki na splošno bojazljivci, bolni spolni pokvarjenci, frustriranci in kriminalci, ki stalno iščejo priložnosti za spolne zlorabe nedolžnih  žrtev.

Ni pa žal ta list objavil podatkov znanstvenih raziskav, ki pokažejo katoliške duhovnike v povsem drugačni luči: večina se vkljub težavam in prezaposlenosti počuti srečne v duhovniškem poklicu in bi se tudi danes odločila zanj; in večina ima pozitivno mnenje o celibatu. Raziskave tudi pokažejo, da je med poročenimi osebami, klerom in lajiki, sorazmerno več spolnih zlorab kot med katoliškimi duhovniki, ki so se zavestno in prostovoljno odločili za celibat.

Nazadnje  pa  časopisu vendar uide zanimiv statistični podatek, seveda brez vsake primerjave z drugimi razpoložljivimi podatki:  v Ameriki naj bi bilo 1.8 odstotka katoliških duhovnikov krivih pedofilije.  Kako zanimivo! Kardinal Ratzinger, sedanji papež Benedikt XVI,  pa je  v Rimu  že pred leti razkril zelo primerljiv podatek: 1.7 odstotka! Torej, če verjamemo tem statistikam, sta kriva zlorab manj kot dva duhovnika od vsakih sto, 98 duhovnikov od sto  pa opravlja svoje zahtevno in družbeno koristno duhovniško poslanstvo, ne da bi jim mogel kdo očitati in še manj  dokazati en sam tak greh ali zločin. Kriviti katoliško Cerkev za pedofilijo, pravi Miller,  je nekaj podobnega kot kriviti družino  za ločitve zakona! Je podobno, kot da bi obsojali  in skušali onemogočiti vse voditelje podjetij, ker so odkrili manj kot dva odstotka nepoštenih, goljufivih vodij bank ali tovarn.

Nato Jud Miller opozori na zgovoren molk tega vodilnega ameriškega časopisa o družbeno koristnem delu katoliške Cerkve.  Si je sploh mogoče predstavljati Ameriko brez katoliškega šolstva? Nad dva milijona in pol ameriške mladine obiskuje katoliške šole, ki po preverjenih uspehih daleč prekašajo svetne. V Clevelandskem svetnem šolskem sistemu (public schools)  npr. uspešno konča šolanje 36 odstotkov vseh dijakov, v vzporednih katoliških šolah pa 89 odstotkov! Koliko stroškov, izgube in problemov ima država s tistimi 64 odstotki, ki v javnih šolah ne dobijo niti minimalne potrebne izobrazbe!

Ameriški katoličani poleg vseh državnih obveznosti vzdržujejo tudi 637 bolnišnic, ki zdravijo bolnike neglede na njih versko pripadnost. Približno vsak peti Amerikanec, spet  neglede na vero,  je kdaj deležen pomoči organizirane katoliške dobrodelnosti, da ne omenjamo katoliškega  in misijonskega dobrodelja  po vsem svetu.  Ste že kdaj brali v listih kot New York Times o vseh občudovanja vrednih delovanjih in dosežkih katoliške Cerkve, katoliških duhovnikov in vseh katoličanov?

Ameriški Jud Sam Miller zaključi svoj odmevni govor s pozivom in izzivom: »Bodite ponosni, da ste katoličani!«