Pred kratkim me je na Tromostovju v Ljubljani neki berač vprašal, če imam kaj drobiža, ker da je lačen in da nima za avtobus, da bi šel domov v Kočevje. Pogledal sem ga in takoj ugotovil, da je res revež, saj je bil skrajno zanemarjen in zaudarjal je po alkoholu. Skoraj gotovo bo denar zapil, sem si dejal in pomislil, da bi »klošarja« raje povabil v trgovino in mu kupil sendvič, ali na postajo, da bi mu kupil vozovnico za v Kočevje. A sem mu raje dal nekaj drobiža. To je bilo za oba laže, zanj tudi manj ponižujoče, kot da bi mi sledil v trgovino po sendvič.
Slovenska socialna zakonodaja pogosto postavlja prejemnike socialnih prejemkov v položaj beračev, saj so ti večinoma vezani na gmotni položaj upravičenca. Kdor hoče dobiti npr. otroški dodatek, mora predložiti podatke o tem, kakšen avtomobil vozi, v kakšnem stanovanju biva, s kakšnim traktorjem obdeluje svoje polje, koliko denarja imajo na banki on in njegovi otroci (na boljšem so tisti, ki vse sproti zapravijo ali pa hranijo denar v nogavici!) … In če prosilec dokaže svojo revščino, mu državni uradnik milostno odobri določen socialni prejemek. In čim več otrok imaš, tem laže dokažeš, da si revež – in tako postajajo otroci (naše največje bogastvo!) simbol revščine.
Nekateri prejemki so denarni, drugi pa v naturalijah. Država namreč ne zaupa ljudem, da bodo denar prav porabili, zato jim namesto denarja daje tiste dobrine, ki jih po njeni presoji res potrebujejo: za dojenčke plenice v paketu ob rojstvu, za malčke zastonj varstvo v vrtcih, za šolarje hrano v šolskih kuhinjah, študentom hrano v izbranih gostilnah, delavcem bone za malico … Gre pravzaprav za nadaljevanje komunistične politike, ki je hotela urejati tako rekoč vse življenje državljanov.
Več lahko preberete na druzina.si.
