Večkrat se mi je zgodilo, da sem videl koga v stiski, ki je nujno rabil pomoč, pa mu nisem mogel pomagati, ker sam nisem imel dovolj sredstev na razpolago. Drugače je znotraj družine. Na prvem mestu so bolni, sledijo otroci in ostareli člani. V tem primeru, se moramo celo čemu odreči, da ne bodo prikrajšani tisti, ki brez gotovih stvari ne morejo izhajati. Tudi v državnem merilu ni veliko drugače, le v večjih razsežnostih. Tako mora tudi država v prvi vrsti poskrbeti za tiste, ki niso sami odgovorni za svoje težko stanje, za odraščajoče otroke, za mlade družine in za tiste, ki so do sedaj skrbeli za to, da nam bolje gre, sami pa niso več v stanju še kaj dosti doprinesti k njihovemu blagostanju.
Skrbni politiki bi naj skrbeli za to, da se davkoplačevalski denar, ki se steka v državno blagajno, skrbno upravlja in razporedi tako, da najprej zagotovi vsem državljanom, da v okviru realnih možnosti ne čutijo pomanjkanja, da je njihov prispevek skupnosti primerno nagrajen in, da se vodi proti podjetništvu politika, ki vzpodbuja razvoj, omogoča donosne investicije in tako skrbi za finančno in s tem tudi gospodarsko varnost državljanov.
S tem načinom gospodarjenja bo država tudi v stanju kaj odškrniti za pomoč izven svojih meja, kot soodgovorna članica svetovne skupnosti. Saj želimo omogočiti tudi drugim, ki so iz kakršnih koli razlogov potrebni mednarodne pomoči, da si ustvarijo čimprej zadovoljive pogoje za njihovemu okolju sprejemljivo življenje. V primeru naravnih katastrof ali vojne, pa čim hitrejšo vrnitev v prvotno stanje. V tem zadnjem primeru so ljudje pogosto pripravljeni, da se odpovedo tudi osebnim ugodnostim v korist prizadetih.
Ta, daljši uvod sem naredil zaradi tega, ker je moj namen, lotiti se kočljivega vprašanja, je država, konkretno Slovenija, vedno dolžna pomagati nekomu izven naših meja, oziroma mora upoštevati tudi svoje, predvsem varnostne interese? Za kaj gre?
Slovensko Zunanje ministrstvo je 19. septembra 2024 objavilo vest, da je odobrilo pomoč Palestini v višini 700.000 evrov. Denar je namenjen za oskrbo v vojni poškodovanih otrok v ustanovi Soča in za podporo posebno ogrožanim palestinskim družinam. Podvomiti v pravilnost takšne odločitve je zagotovo zelo kočljiva zadeva, saj gre na kraju za pomoč res zelo prizadetim in pomoči potrebnim skupinam. To, da bi se naj ta projekt odvijal preko neke Fundacije Danilo Türk, katere verjetni ustanovitelj vsekakor ne blesti ravno v realni oceni dogajanj v Palestini v kolikor se ne pretvarja, ni toliko moteče, če drži vest, da bdi nad korektnim izvajanjem projekta dobrodelna organizacija Karitas. Tudi vprašanje, če si slovenski proračun to, v trenutni situaciji, lahko dovoli, bi dal na stran. Jaz vidim v vsej zadevi drugi problem.
Splošno znano je, da je povzročitelj konflikta med Gazo in Izraelom zelo brutalni, teroristični napad Hamasa 7. oktobra lani na Izrael. Ta napad je prekoračil vse civilizacijske norme. Ubiti so bili civilisti vseh starosti in spolov, ženske brutalno posiljevane, žive in mrtve, otroci obglavljeni, en dojenček je bil najden celo v pečici in premoženje izropano. Ko so se ti teroristi zmagovito vrnili v Gazo, so bili tam navdušeno, naravnost fanatično sprejeti od prebivalcev Gaze kot nacionalni junaki in heroji. Ta dogodek ocenjuje Izrael kot drugi najbrutalnejši napad na Jude po holokavstu v Nemčiji. Na ta dan je pretila Izraelu še večja nevarnost, kot se je pred kratkim izvedelo. Namreč, te dni ubiti vodja Hezbolaha Hasan Nasrala, je načrtoval skupni napad na Izrael v koordinirani invaziji s Hamasom iz Gaze. Zaradi nekih motenj v koordinaciji je napad s severa, z libanonske strani izostal. Tako je Izraelu bila prihranjena še večja katastrofa.
Po tem izredno brutalnem napadu na Izrael, je moral Hamas računati z odločno reakcijo Izraela. Kljub grozeči nevarnosti za prebivalce v Gazi, ni Hamas nič poskrbel za njihovo varnost. Podzemni rovi in tuneli, ki so potekali tudi pod šolami, vrtci, bolnicami, niso bili na razpolago civilistom, kot zaklonišča pred pričakovanim bombardiranjem. V njih so se skrivali teroristi sami, družine z otroki so pa prepustili njihovi usodi vedoč, da bodo mrtvi otroci in ženske edinstvena propaganda po vsem svetu proti Izraelu. Kar se je potem v Gazi dogajalo je nam vsem dobro znano. O tem, če bi Izrael lahko kaj drugače naredil, z manj civilnimi žrtvami, lahko diskutiramo, več bodo pokazale poznejše, neodvisne analize. Dejstvo je, da Hamas ni želel ustaviti konflikta s tem, da bi izpustil vsaj talce. Tako je stal Netanjahu pod hudim pritiskom tudi s strani svojcev le-teh.
V vsem času konflikta so prebivalci Gaze deležni izdatne mednarodne pomoči, ki seveda ne more nadoknaditi vso trpljenje in izgube civilnega prebivalstva.
Sedaj bi se pa dotaknil še bistva mojega pisanja. Lahko Slovenija kaj prispeva k omiljenju trpljenja Palestincev in če, kako? Seveda, v stiski in nesreči, posebno pa še v vojni je vsaka pomoč dobrodošla. Priznati si pa moramo, da je Gaza zelo specialni problem. Na eni strani rabijo prebivalci pomoč, na drugi strani pa njihovi samozvani zaščitniki potrošijo milijone za oborožitev in vojno proti Izraelu, in ima za končni cilj genocid nad Judi. Mogoče bi bilo za premisliti, da se s pomočjo počaka, dokler Hamasu ne zmanjka denarja za rakete, ki jih izstreljuje na Izrael. Vsekakor je pa v okolici Gaze dovolj držav, tudi mnogo bogatejših kot Slovenija, ki lahko oskrbijo svoje sonarodnjake.
Drugi problem je oskrba ranjenih in bolnih v Evropi, otrok kot odraslih. Tudi, če pridejo kot ljudje potrebni pomoči, mi ne moremo presoditi, kateri od njih so povezani s terorizmom in kateri ne. Otroci imajo starše, s katerimi se naj ne bi pretrgale vezi. A ti starši mogoče hujskajo svoje otroke proti nam, Evropejcem. Mnogi očetje vidijo v svojih sinovih potencialne borce za njihovo stvar. Z drugimi besedami, s takšno pomočjo si lahko pripeljemo v Evropo potencialne probleme.
Če si Slovenija finančno pomoč Palestincem lahko privošči nič proti temu. Ampak ne na naših tleh. To ni nobena fobija, to je trezno razmišljanje z obzirom na našo varnost, ki je ne smemo zapraviti na račun dobrih namenov in evropskih civilizacijskih navad.
