Pred dnevi sem v medijih zasledil novico o nekem novem čudežu v Medžugorju, namreč o kipu, ki se ponoči sveti tako močno, da osvetljuje celo sobo. Čudež naj bi se zgodil v domači hiši vidkinje Vicke Ivanković Mijatović, že nekaj ur po dogodku pa se menda na kraj dogajanja zgrinja na tisoče ljudi.
Takšna medijska poročanja seveda niso nekaj neobičajnega. Ko gre za senzacije, se bodo takšni dogodki vedno znašli v središču medijske pozornosti. Toda takšni dogodki niso osrednje sporočilo Medžugorja. Bistveno je spreobrnenje srca, sprememba miselnosti in končno tudi načina življenja – sprejeti Boga v središče svojega življenja, v molitvi obnoviti oseben odnos z živim Bogom. Mnogi pa na to nis(m)o pripravljeni, ker jim (nam) gre »predobro«. Prav zato Jezus pravi, da se evangelij oznanja »ubogim«. Kdo so ti »ubogi«? Prepogosto dobimo asociacijo na materialno prikrajšane posameznike, morda celo berače. Vendar je to gledanje preozko. »Ubogi« so tisti, ki so res stiskani na različne načine, tako telesno kot duševno oz. duhovno (in navsezadnje tudi materialno), a bistvo uboštva je predvsem v tem, da nimajo več kaj izgubiti in zato lahko povsem svobodno sprejmejo Jezusa za svojega Odrešenika, medtem ko se ostalim zdi, da bi z bolj zavzeto hojo za Kristusom morali žrtvovati to in ono. In nas je strah.
Vprašati se moramo, koliko od teh, ki drvijo h svetlečemu kipu, so v resnici pripravljeni na spreobrnenje. S kakšnimi srci se bodo vrnili domov? In navsezadnje, ali ni že vsakokratno mesečno prikazovanje drugega dne v mesecu pod Hribom prikazovanj (Crnica) dovolj velik dogodek, ki privabi množico ljudi? Prav tako je v Medžugorju vedno dovolj znamenj, ki kažejo na milostno Božjo prisotnost. A mnogi pridejo v Medžugorje zgolj kot turisti, a z zaprtimi srci. In odidejo razočarani. Nič čudnega, da o Medžugorju dostikrat beremo kot o »biznisu«, s pomočjo katerega priteka v žep domačinov kar precej cvenka. Res je sicer, da je v Medžugorju ogromno trgovin z nabožnimi predmeti, a tistega, ki ve, zakaj je prišel tja, ga to ne bo pohujšalo. Tudi cena prenočišč je pri domačinih še vedno precej nižja kot denimo hoteli v kakšnim znanih evropskih romarskih središčih. So se pa na območju Medžugorja pojavila tudi gradbišča tistih, ki so želeli na račun romarjev krepko zaslužiti. Zanimivo je, da te hiše oz. hoteli niso bili zgrajeni do konca – njihova gradnja se je ustavila, ostajajo samo ogrodja povsem neuporabnih zgradb. Po drugi strani tudi mnogi duhovniki v Sloveniji niso navdušeni nad romanji tja. Pogosto pravijo: »Le kaj vidite v Medžugorju, saj imate Marijo v svoji župnijski cerkvi.« Toda namen romanj je prav v tem, da izstopimo iz vsakdanje rutine – tudi duhovne.
Vendar pa se lahko strinjamo, da je romanje v Medžugorje dober »biznis«. Milosti, ki jih lahko prejmemo tam, neskončno presegajo vrednost »fičnikov«, ki jih darujemo za pokritje stroškov prevoza, prenočišča in prehrane. Saj poznate priliko o biseru (prim. Mt 13, 45-46) ter o ljulki in pšenici (prim. Mt 13, 24-30)?
