Avtor: Jane Panič. Vir: Razglej.se. Morda se bo komu zdelo odveč “pogrevati” še eno zgodbo o NLB, njenih izgubah in odnosu bankirjev do denarja, ki ga upravljajo. Zgodba o najemu dveh avtomobilov za novega predsednika uprave in člana uprave NLB, je bila namreč zadnje dni že kar intenzivno “obdelana”. S formalnega vidika z najemom limuzin seveda ni nič narobe. Povsem običajna praksa pri nas in po svetu namreč je, da si direktorji velikih, pa tudi ne tako velikih sistemov, privoščijo nekaj udobja. Konkretnih avtomobilov v tem kontektsu dejansko tudi ne moremo opisati z besedami kot so “pregrešno dragi” ali kaj podobnega… pa vendar.
Gospod Janko Medja je po navedbah medijev izjavil, da tak avtomobil pač za njegov položaj ni nič posebnega ter da je imel v prejšnji službi večjo plačo. Skratka – da z vsem skupaj ni prav nič narobe. Gospoda Medje sicer osebno ne poznam, a trdim, da gotovo ni neumen človek. Za tiste, ki mu svetujejo, kaj in kako komunicirati (vprašanje komu so si tako pozabili zastaviti), pa nisem več tako prepričan. Če si svetovati v zvezi s komuniciranjem ne pusti, potem lahko z obžalovanjem zapišem, da se je zelo hitro nalezel samovšečne samozadostnosti, ki jo lahko opazujemo predvsem pri slovenskih politikantih. Gospod Medja (bodisi sam ali ob sodelovanju svetovalcev) je ob komuniciranju razlogov za svojo odločitev namreč “pozabil” na pomemben dejavnik. Javnost v času krize (in država je – podobno kot NLB – v globoki krizi) popolnoma drugače reagira na informacije, kot takrat, ko krize ni.
Za podlago tega razmišljanja vzamimo še trditev, ki jo zagovarjajo številni psihologi, da denar, ko enkrat presežemo prag preživetja, ni motivator za kakovostnejše delo najete delovne sile, ampak higienik. Gospod Medja, ki se je nekoliko pritožil nad svojo sedanjo plačo, gotovo zasluži več, kot je v naši državi potrebno za preživetje njega samega in njegove družine. Tudi širše družine. Da si ob svoji plači privošči še avtomobil, ga kot najeto delovno silo torej ne bo motiviralo za kakovostnejše opravljeno delo.
Spomnimo se tudi potez bankirjev velikih ameriških in evropskih bank. Takoj, ko so pokrili ogromne izgube bank s tisočimi milijardami davkoplačevelskega denarja, so si brez pomisleka začeli izplačevati milijonske bonuse. Tudi njim bonusi niso predstavljali motiva za kakovostnejše delo, saj so tudi brez njih zaslužili toliko, da bi lahko samo z njihovimi plačami zelo udobno preživele kar celotne vasi, v kakšnih delih sveta pa tudi večja mesta.
Gospod Medja je javnosti sporočil, da se, podobno kot v odstavku nazaj omenjeni bankirji, ne namerava odrekati tistemu, kar so njegovi slovenski in mednarodni kolegi postavili kot “standard”. Pri tem pa je on ali njegovi svetovalci, zanemaril še eno zelo preprosto dejstvo. NLB ni zasebna banka! Kot predsednik uprave ne upravlja samo denarja svojih varčevalcev, ampak predvsem lastnino dveh milijonov državljank in državljanov Slovenije. In nekaj sto tisoč njegovih lastnikov živi zelo slabo. Mnogi komaj preživijo z meseca v mesec, medtem ko banka, ki jo vodi zaradi slabih potez njegovih predhodnikov prikazuje več sto milijonske izgube. Namesto da bi NLB, podobno kot je bila naloga (tudi) KADa, državljankam in državljanom lajšala življenje in potencialno nižala davke z nakazili dobičkov v proračun, je dvema milijonoma državljanov v teh dveh desetletjih pobrala že več milijard njihovega denarja. Gospod Medja je morda tudi pozabil, da je teh dva milijona lastnikov v zadnjih letih postalo precej bolj občutljivih na to, kaj se dogaja z njihovim denarjem. Velika večina prav dobro ve, da bodo tudi tistih tristo milijonov lanskega minusa morali pokriti iz lastnih, po teh letih krize, vse bolj praznih žepov. In kot lastniki želijo za denar, ki ga več ali manj že dve desteletji vlagajo v to nesrečno banko to, kar želi večina lastnikov, preden nameni direktorjem bonuse in nagrade. Rezultate! In s tako meritokracijo ni prav nič narobe! Gospod Medja kot inteligenten človek bi se tega moral zavedati. In moral bi se zavedati, da uprava, ki jo vodi, lastnikom razen milijonskega minusa, ni pokazala še nobenih rezultatov, najem avtomobila pa (po zgoraj navedenih trditvah psihologov) tudi ni motivator ali porok, da bi kakovostneje delala – kar bi lahko bil motiv lastnikov za boniteto še preden kdo pokaže rezultate.
Ker se vsega naštetega ni zavedal, ali pa je zavestno zanemaril, je postal za javnost slovenski simbol pohlepnih bankirsko – borzniških japijev. Dvema milijonoma državljanov je namreč sporočil, da ga prav nič ne briga dejstvo, da bodo morali luknje, ki so jih po nareku politike ustvarjali njegovi predhodniki, pokrivati tisti, ki povečini živijo bistveno slabše kot on osebno z bivšo, ali sedanjo plačo. Dvema milijonoma državljanov je tudi sporočil, da so njegovi motivi zelo podobni tistim zahodnih bankirjev. Kako drugače kot pohlep jih ne moremo imenovati. In če gospod Medja ne razume, ali noče razumeti, da ne komunicira samo z dvema milijonoma državljanov, ampak tudi s prav takim številom lastnikov banke, potem seveda na mestu prvega moža NLB, nima kaj početi. Časi, ko so si lahko njegovi predhodniki tako razmišljanje privoščili, so namreč za vselej mimo.
V filmu Wall Street je Michael Douglas razlagal, da pohlep deluje. V slovenskem primeru bi bilo dobro, da nekaj pohlepa pokažejo tudi lastniki – državljanke in državljani ter jasno povedo vsem tistim, ki jih najemajo – od politke do raznoraznih direktorjev družb v njihovi lasti – da bodo za bonuse in bonitete pač najprej morali pokazati rezultate. Ob upravljanju, ki smo ga lastniki dovolili v zadnjih dveh desetletjih, bi bilo za vse tako ali tako bistveno bolje in najceneje, če bi bila NLB že zdavnaj v stečaju.
Vir: Razglej.se
