J. Sešek, blog: Peter Opeka, čudežna beseda in dolga pot

Pretreseni smo. Do konca pretreseni sporočamo, da smo dan preživeli podobno kot včerajšnjega. Le pretreslo nas je veliko bolj. Dobesedno! Ambulantno vozilo, ki že šest let služi misijonu Janeza Krmelja namreč nima kakega sodobnega aktivnega vzmetenja, ceste na tem koncu pa imajo! Ogromno lukenj, zvrhan kup visokih ležečih policajev … Joj, kako nas je premetavalo tam zadaj. Pa nič ne de, prihrumeli smo v skoraj osemsto kilometrov oddaljeno Morondavo. 13 ur vožnje z nekaj res drobnimi postanki. Pa pojdimo lepo po vrsti:

Po skromnih treh urah spanja v Antanarivu, smo z osebno prtljago sedli v avto in se po neurejenih ulicah, ki so bile polne trgovskega živ-žav-a, prometne in drugačne zmede, pripeljali do drugačnega sveta. Mirne ulice, urejene hiše, čisti pločniki, mirni ljudje … Akamasoa! Pozneje se je pokazalo, da je ime zavetja smetiščarjev, ki ga že desetletja ustvarja Peter Opeka, prava čudežna beseda za marsikaj dobrega.

Kako spoštovani so misijonarji na Madagaskarju, se je pokazalo že včeraj, ko smo z vsem, kar smo pritovorili na letališče, brez kakršnekoli kontrole odkorakali mimo vrste ostalih potnikov. Janez je namreč po naključju srečal redovnico, ki je v nekaj korakih uredila, da smo se počutili kot del predsedniške delegacije. Gospodje na carini so se le prijazno smejali, mi pa veseli odvihrali mimo. Predvsem zato, ker nismo bili deležni kakih zoprnih vprašanj o računalnikih in ostalem, kar se je skrivalo med našim perilom.

Nazaj k današnjemu jutru. Peter Opeka nas je na vratih svojega skromnega doma pričakal s prijaznim nasmehom, v jedilnici pa z zajtrkom, med katerim smo se prvič oglasili v živo. Navdušil nas je s svojo karizmo, besedami, ki bi lahko kadarkoli predstavljale vsebino naših radijskih duhovnih misli ali radijskega misijona. Peter Opeka živi kar govori, uči Evangelij, v katerem najde odgovor na vsa vprašanja, pot iz vsake stiske. Petindvajset tisoč ljudi ima trenutno streho nad glavo v njegovi vasi. Več kot dvanajst tisoč šolarjev obiskuje šole v sklopu Akamasoe.

Rad sem bral zapise o njegovem delu, si pogledal dokumentarec in različne prispevke, a, ko vidiš kje živi, ko ti je dano osebno začutiti kakšne čudeže dela, v kakšnih razmerah, ti vzame sapo. Odprtih ust in navdušen do konca, sem poslušal njegove besede, ki so nas nagovorile in so le podčrtale spoštovanje, ki ga je čutiti, ko ljudje hodijo do njega, mu segajo v roko in ga hvaležno pozdravljajo. Doživeli smo, kako je mlad očka v naročju prinesel hudo bolnega dečka, z do skrajnosti otečenim obrazom, pred Petra in ga prosil za pomoč. Najprej ga je ljubeče pobožal, ga prijel za glavo in molil nad njim. Nato so mu svetovali obisk bolnišnice v Akamasoi, ki je za mnoge revne edino upanje. Ne morejo si privoščiti državnih bolnišnic, ne zmorejo plačati oskrbe in ostaja jim edino upanje. Upanje, ki v vseh šestindvajsetih letih ni niti eni revni družini odreklo gostoljubja. Niti eni! Pedro Opeka pravi: če živiš po veri v Jezusa Kristusa, ne moreš in ne smeš odreči pomoči. Nikoli, nikomur!

Več lahko preberete na blog.ognjisce.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.