Ob zaslišanjih ministrskih kandidatov za tri ključne gospodarske resorje sem dobil rahlo nelagoden občutek. Občutek, da ministri ne vedo točno, v kaj se spuščajo oziroma da si niso dobro pogledali številk, preden so prišli na zaslišanje. Tudi tisti, ki bi naj bili strokovno zelo podkovani. Podoben občutek sem sicer imel tudi pri Urošu Čuferju, ki si je ob nastopu zaželel treh mesecev, da se spozna s področjem. Vendar se je Čufer kasneje kar »naredil« in izpeljal ključne projekte skorajda brez napake. Toda najbrž predvsem zato, ker je imel zelo jasna »navodila za uporabo« iz Frankfurta in Bruslja.
Težava je v tem, da smo »koristni del« teh navodil izčrpali, sanirali smo banke, začeli s privatizacijo in institucionalno uredili sistem korporativnega upravljanja državnega premoženja. V času popolne zmede v Evropski uniji (EU), kjer Nemčija vleče v eno smer, Bruselj (Evropska komisija) ji verno sledi, Frankfurt (ECB) pa vse bolj v drugo smer, in ki vodi večino evrskih držav v deflacijo in poglabljanje depresije, je težko izluščiti »pravi signal« oziroma prava navodila. Prava navodila pa so tista, ki vodijo domače gospodarstvo k višji rasti ob čim manjši meri socialne nestabilnosti in ki se ne ozirajo na takšne ali drugačne interese Nemčije, Bruslja ali kogarkoli drugega. V takih razmerah je treba »vodstveni presežek« ustvariti doma. V takih razmerah je ključno, da gospodarski del vladne ekipe vodijo osebnosti, ki imajo pravo vizijo, ki imajo energijo in operativne sposobnosti in ki imajo ustrezno politično podporo.
Iz teh vidikov presojam tri nove ministre, pristojne za gospodarske resorje. Najlažje delo je sicer z novim ministrom za gospodarstvo Jožefom Petrovičem. Tuji sogovorniki iz mednarodnih inštitucij mi sicer pravijo, da je gospodarski resor pri nas najbolj šibek, saj bi ta moral zastaviti strategijo razvoja države in imeti mehanizme za spodbujanje razvoja, v resnici pa se je ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo sprevrglo v navaden bankomat za podeljevanje subvencij. Bo Petrovič naredil preobrat in gospodarsko ministrstvo spremenil v možgane nove razvojne strategije in vlečni konj spodbujanja okrevanja? Težko. Iz zaslišanja kakšne posebne vizije nisem razbral, razen floskul o zapleteni davčni zakonodaji in nujnosti spodbujanja majhnih podjetij. Številk, vizije in razvojnih konceptov nisem zasledil. Sogovorniki iz gospodarstva mi pravijo, da ima Petrovič veliko energije in da je zelo operativen. Vprašanje, ki se ob tem odpira, je seveda, energije za kaj ter ali se bo na vladni ravni uspel uveljaviti s koncepti. Glede na to, da je popolni novinec, brez politične kilometrine in brez strankarskega zaledja, se bojim, da nima prav veliko možnosti, da svoje poglede, kakršnikoli že bodo, uveljavi proti bistveno močnejšemu ministru za finance.
Bistveno večje težave imam z ministrom za infrastrukturo Petrom Gašperšičem. Gašperšič se sicer predstavlja kot strokovnjak z izkušnjami v gospodarstvu in v ministrstvu, toda na samem zaslišanju svoje strokovnosti ni potrdil. Še več, na zaslišanje je prišel slabo pripravljen, nepoznavajoč problematiko in z dokaj nenavadno vizijo za ministra za infrastrukturo. Od ministra za infrastrukturo se pričakuje, da se bo zavzemal za izgradnjo manjkajoče infrastrukture in za povečanje učinkovitosti obstoječe na eni strani, na drugi pa za tiste projekte, ki bodo hkrati pripomogli k večji učinkovitosti gospodarstva in gospodarskemu okrevanju. No, Gašperšič se je izkazal s povsem nasprotno vizijo. Zablestel je predvsem z dvema cvetkama. Prvič, da je gradnja avtocestnega odseka Draženci – Gruškovje nepotrebna, ker da bodo tam »poleti še vedno zastoji, dokler Hrvaška ne bo v schengenskem območju«. Toda odsek bo izgrajen v nekaj letih, Hrvaška pa bo v schengenskem območju že naslednje leto. Kje je tukaj logika?
Več in nadaljevanje: blog Jože P. Damijan
