J. Mihovec: Krščanstvo Bližnjega vzhoda

syr_orth02Zgodba o pozabljenem sveta preteklosti, ki živi v sedanjosti

Zgodba se je začela v tridesetih letih prvega stoletja našega štetja v Antiohiji. V kozmopolitskem mestu današnje južne Turčije so prvikrat prepoznali kristjane kot nekaj novega, posebnega, kot novo verstvo. Krščanstvo je izšlo iz judaizma, prestopilo v rimsko-helenistični svet in se prav kmalu razširilo po celotnem svetu. Vendar pa na samem začetku stvari niso potekale tako enostavno. Krščanstvo se ni izoblikovalo z danes na jutri, ampak je njegov razvoj potekal kar nekaj stoletij, dokler ni krščanstvo dobilo današnje oblike.

Krščanstvo ima prav to kot druga monoteistična verstva velik problem. Ker gre za verstvo v enega Boga to pomeni, da to verovanje ne omogoča stranpoti ampak zahteva sledenje prevladujoči usmeritvi. Vsi tisti, ki prevladujoči usmeritvi ne sledi, pa so prav kmalu označeni kot nepravoverni, oziroma še slabše kot heretiki. Tudi po tistem, ko se je oblikovalo kot državno verstvo Rimskega imperija, so se oblikovale nove in nove ločine, ki so hromile enotnost Cerkve. Krščanstvo pozne antike je problematiko razkolov znotraj Cerkve poizkušalo reševati s koncili. Poznamo 7 koncilov, ki jih priznavajo praktično vse danes obstoječe krščanske Cerkve. Na teh koncilih so poizkušali doseči enotnost, kar pa ni uspelo. Najbolj problematična sta bila predvsem dva. Tisti v Efezu iz leta 431 in tisti iz Kalcedona iz leta 4513.

Zgodovina krščanstva v Vzhodnem Sredozemlju

Deir_Mar_Musa_04Leta 431 Cerkev Vzhoda, ki je bolj poznana kot Nestorijanska oziroma Asirska cerkva ni prevzela nauka koncila, ki je opredelil Marijo kot božjo mati. Cerkev Vzhoda namreč uči, da se Kristus ni rodil kot Bog, ampak je tak status pridobil šele kasneje v času svojega življenja skozi svoja dela in čudeže. Še resnejši pa je bil razkol leta 451. Ta koncil je sprejel nauk, ki je opredelil dve Kristusovi naravi. Glavno telo Cerkve je zavzelo stališče, da v Kristusu, ki ima človeško podobo, obstajata dve naravi: ena človeška in ena božja narava. Iz Kristjanov, ki so sledili temu nauku so se kasneje razvili katoliška, pravoslavna in protestantske cerkve. Orientalske cerkve, ki jih na Zahodu nepravilno opredeljujemo kot monofizitske oziroma Jakobitske, pa tega nauka niso sprejele. Zavrnile so sicer tezo Eutychesa, ki govori o eni naravi Kristusa, v katerem so pomešani božja in človeška narave. So pa zato sprejeli nauk Svetega Cirila iz Aleksandrije, ki je verjel, da ima Jezus istočasno popolno človeško in popolno božjo naravo. S strani modernega Evropejca je razliko s teološkega vidika težko razumeti. Bistveno lažje pa je razumeti posledice takšnega razkola. Iz cerkva ki ne slede Kalcedonskemu nauku so se razvile Armenska, Koptska Sirska in Etiopska cerkev. Takšen razkol je za seboj pustil tudi resne politične posledice. Asirska cerkev, ki je sledila Nestorijanskemu nauku je delovala na področju Sasanidske perzijske države in torej zunaj Rimskega oziroma kasneje Bizantinskega imperija in za sabo ni pustila tolikšnih posledic. Orientalske cerkve pa so delovale na področju Vzhodnega Sredozemlja in to znotraj Bizantinskega imperija. Razkolu sta sledili dve stoletji verskih bojev in odtujenost, ki je ostala do današnjih dni.

V ta neenoten in sprt spet pa je posegla tretja stranka. Posledice spora dveh strank so izkoristili Arabci pod vodstvom preroka Mohameda. V prvi polovici sedmega stoletja so pridrli iz današnje južne Saudove Arabije in Jemna, v seriji bitk premagali Bizantinsko in Perzijsko vojsko in Orient naredili muslimanski. Orientalski kristjani, ki so bili na smrt sprti z bizantinskim cesarjem so po nauku, da je sovražnik mojega sovražnika moj prijatelj, muslimane sprejeli kot osvoboditelje. Z muslimansko osvojitvijo, se je v primerjavi z predhodnim obdobjem, začelo obdobje miru. Krščanske frakcije so bile še vedno sprte med seboj, a je železna vladavina muslimanov preprečevala medsebojne nemire. Več stoletij je sistem deloval. Muslimani so podrejenim krščanskim ljudstvom kot »ljudstvom knjige« naprtili dodatne davke (jizyah), a so istočasno zagotavljali tudi notranji red in mir. Začelo se je obdobje blaginje. Najprej pod Omajadsko dinastijo, nato pa še pod Abasidi. V tem času, pa tudi še daleč v Srednji vek, so kristjani veliko večino domačega prebivalstva, kateremu so muslimani tvorili le vrhnjo elito. Zgoditi se je moralo nekaj posebnega, da je Bližnji vzhod postal drugačen, takšen kot ga poznamo danes.

Baqirha_Eastern-Church_546-AD_00Tokratni članek je posvečen predvsem usode Sirske pravoslavne cerkve Antiohije in celotnega Vzhoda. Torej sirske cerkve, ki ne sledi kalcedonskemu nauku. Sirija je bila ob času prihoda Arabcev, ki so sprejeli muslimansko vero v pretežni meri naseljena na podeželju z aramejskim prebivalstvom semitskega izvora, ki so govorili v Siriji zahodno aramejski dialekt, v Iraku pa vzhodno aramejski dialekt. V obalnih mestih v Siriji, Libanonu in Palestini pa je živelo pretežno grško govoreče prebivalstvo. Arabci so v času pozne antike živeli predvsem v puščavskih in polpuščavskih predelih in na področju današnje Saudske Arabije. Vodstvo Cerkve je oblikovalo svoj lasten sirski patriarhat, ki je od leta 559 najprej deloval zunaj meja Bizantinskega imperija, po Arabski osvojitvi pa se je preselil v Antiohijo, pa spet v današnjo jugovzhodno Turčijo v samostan Deyruzafaran v pokrajini Tur Abdin, pa po prvi svetovni vojni v Damask, kjer je ostal do današnjih dni in ga vodi 122. patriarh Zekka I. Iwas.

Obdobje miru in napredka, ki je navkljub muslimanski vladavini zagotavljal tudi cvetoče krščanske skupnosti v Vzhodnem Sredozemlju se je bližalo koncu v 12. stoletju. V zgodnjem srednjem veku je orientalskim cerkvam uspelo neverjetno: krščanstvo so razširili do Indije in Kitajske. Vendar pa je bilo obdobje uspehov pri koncu. Za Arabce in islam se je začelo obdobje preizkušenj, ki traja že skoraj tisočletje in je prizadelo tako muslimane, kot tudi kristjane. Preizkušnje so napravile islam bistveno bolj agresiven in versko zadrt in tako bistveno drugačen od tistega kot je bil v zlatem obdobju prvi šest stoletij. Prva preizkušnja so bili Križarji, ki so pomenili resno preizkušnjo pa so bili kljub vsemu le mila preizkušnja v primerjavi s tisto, ki je prihajala z vzhoda. Leta 1258 so Mongoli zavzeli Bagdad in uničili kalifat. Arabci so se uničenju sicer čudežno rešili, a so sledila stoletja nemira, saj se ni več oblikovala enotna arabska država. Že 14. stoletje je prineslo vdor Timurlenka, ki je opustošil celoten Bližnji vzhod in z enakim tempom pobijal tako muslimane kot kristjane. Da ne bi bilo trpljenja dovolj so Turki v začetku 16. stoletja zavzeli praktično ves arabski svet. Svoje je pa doprineslo še odkritje pomorske poti okrog Rt dobre nade, ki je Evropejce pripeljalo direktno do Indije, otokov začimb in Kitajske. Kar naenkrat ni bilo več potrebe po posredništvu arabskega in turškega trgovca, saj so se trgovske poti prestavile na morje. Na Bližnjem vzhodu se je začelo obdobje t.i. Srednjega veka, ki je trajalo do sredine 20. stoletja in na nek način s svojo politično, gospodarsko nestabilnostjo traja še danes.

Za orientalske kristjane se je začelo obdobje preganjan, prisilnih in prostovoljnih prestopov v islam. Pri tem so bili sirski kristjani, živeči v Siriji, Libanonu, Palestini, Iraku in jugovzhodni Turčiji prav posebej na udaru. Za razliko od pravoslavnih kristjanov, ki so bili organizirani v okviru milleta in pod vodstvom patriarha v Konstantinoplu, so morali sirski kristjani prositi za pomoč Armence in njihov millet. Šele konec 19. stoletja so bili sirski kristjani priznani kot samostojen millet. Vendar pa je bilo potrebno biti pošten. Niso imeli sirski kristjani težave le zaradi muslimanov. Tudi katoličani in protestanti so pri vsem tem igrali neprijetno vlogo. Katoliška cerkev se od nekdaj prizadeva za edinost kristjanov pod katoliškim vodstvom. V vseh grško pravoslavnih deželah Vzhodne Evrope ima organizirane grškokatoliške cerkve, prav tako pa sirsko katoliške melkitske cerkve na Bližnjem vzhodu in kaldejsko v Iraku. Svoje pa so k težavam prinesli tudi ameriški protestanti, ki so v 19. in 20. stoletju misijonarili na Bližnjem vzhodu. Prav kmalu so spoznali, da je njihova dejavnost med muslimani brezuspešna, zato so svojo dejavnost izvajali med sirskimi kristjani. Odveč je reči, da je bil rezultat takšne dejavnosti neenotnost med kristjani Bližnjega vzhoda in globoko nezaupanje sirskih kristjanov do Zahoda, ki se čuti do današnjih dni.

Vendar pa so glavne težave šele prihajale. Konec leta 1914 je Turški imperij na strani Centralnih sil stopil v 1. svetovno vojno. Mladoturki so v položaju, ko je bil ogrožen sam obstoj države želeli rešiti problem verske enotnosti države. Kako so »problem« reševali je razvidno iz genocida 1915-1917. V grozovitih pobojih so Turki pobili milijon in pol Armencev in etnično očistili vzhodno Turčijo. Ta genocid je danes splošno znan, bistveno manj znano pa je, da so bili žrtve tudi jakobitski in nestorijanski kristjani. Prvih so pobili 100.000, drugih 50.000. Preživeli so bežali proti jugu, kjer je potekala arabska vstaja ali proti vzhodu v nevtralno Perzijo.

V tem času se je ponovno selil tudi patriarhat Sirske pravoslavne cerkve. Zapustil je samostan Deyruzafaran, ki je ostal po sporazumih v Lousanu in Sevresu na turški strani meje in se preselil v Sirijo, ki je bila tedaj pod francoskim protektoratom. Najprej se je preselil v mesto Homs, nato pa v stari del Damaska, kjer je v bližini mestnih vrat Bab Tuma še danes.

dscn0493Po silovitih pretresih je krščanstvo Bližnjega vzhoda zaplulo v nekoliko mirnejše vode, a pravega miru ni bilo nikjer. V štiridesetih letih prejšnjega stoletja sta Sirija in Irak razglasili neodvisnost. V obeh državah je prišlo do nenavadnega pojava. V Siriji imajo glavno beseda Alaviti, ki so majhna šiitska sekta in vodijo pretežno sunitsko državo. V Iraku pa so vladali suniti, ki so vladali nad večinsko šiitskim in kurdskim prebivalstvom. V takšnih razmerah so kristjani uživali sorazmerno varstvo, saj so omenjene skupine podelile manjšinam varstvo in skupaj z njimi vodili državi. Vendar pa ta formula ni delovala dolgo časa. Že leta 1948 je bila ustanovljena judovska država Izrael, v kateri so bili kristjani postranska škoda orjaškega spora med muslimanskimi Arabci in vračajočimi Judi. Leta 1975 je izbruhnila državljanska vojna v Libanonu, ki je bila edina arabska država v kateri so imeli glavno besedo kristjani. Končala se je še po 15 letih in nelagodnim mirom, za katerega se nikoli ne ve koliko časa bo trajal. Irak je dandanes v večih pogledih uničena država. V državi zasedeni s strani tuje vojske, ki ne razume želja domačega prebivalstva in sledi le lastnim interesom vlada kaos. Sirija se opoteka v sporu z praktično vsemi sosednjimi državami in množico beguncev tako iz Sirije kot tudi iz Turčije. Predvsem Turčija je dandanes zanimiva država. Malo znano je, da so na jugovzhodu države še pred nekaj desetletji živeli poleg Kurdov tudi prebivalci sirsko aramejskega izvora, ki govore surjojo, torej aramejsko sirski jezik, zahodnega dialekta. Mesta kot Mardin in Midyat so bila še v 70-tih letih edina mesta v Turčiji v katerih je živelo večinsko krščansko prebivalstvo. Konec 80-tih let je prav te kraje prizadela tudi še kurdska vstaja pod vodstvo PKK in njihovega voditelja Ocallana, ki je trajala celo desetletje. Vzela je na desettisoče življenj in opustošila cele pokrajine se je končala šele z aretacijo Ocallana11 in njegovo dosmrtno zaporno kaznijo.

Vendar pa je celotni Bližnji vzhod danes tudi v silovitih ekonomskih težavah. To prav posebej občutijo kristjani, ki niso organizirani v plemenske skupnosti in klane ter tako ne morejo skupaj zastopati svojih interesov. V zadnjih desetletjih skrito od oči javnosti na Bližnjem vzhodu dogaja množični eksodus kristjanov. Starodavna kultura počasi izginja. Čas Arabske pomladi je prinesel nove preizkušnje, ki v marsičem presegajo vse dosedanje: Zahodne (bojda krščanske) sile so dogajanje takoj izkoristile za pritisk na Iran in Rusijo. Svoje je dodal še ultra konservativni vahabitski režim v Saudovi Arabiji. Svoje je k zmedi dodal še Izrael, ki je s Siriji v sporu zaradi Golanske planote. Vse skupaj je ena velika geopolitična igra. Američani poizkušajo na kolena spraviti Ruse in zato rušijo naftni trg. Saudska kraljeva družina se ima za zaščitnico svetih mest in sunitev, zato je v sporu s šiitskim blokom, ki sega od Irana, preko osrednjega in južnega Iraka v Sirijo in naprej do Hesbolaha v Libanonu. Zraven pa so tu še šiiti v Nedžafu in Huthiji v Jemnu. Islamska država, ki pustoši po Bližnjem vzhodu je danes ideološki otrok najbolj zadrtih arabskih režimov in zahodnih sil, ki z demokracijo in človekovimi pravicami nimajo ničesar skupnega. V takšnih razmerah so manjšine kot so Kristjani, Jazidi in Kurdi le kolateralne žrtve velikega spora.

Sirski jezik

Eden iz med povezovalnih dejavnikov krščanskega prebivalstva je prav gotovo tudi sirski jezik. Grško pravoslavni kristjani v liturgiji danes uporabljajo arabščino, sirsko pravoslavni pa se še vedno drže sirščine. Treba je priznati, da oba jezika sodita skupaj z aramejščino v semitsko skupino jezikov. Jezik imenujejo tudi Suryoyo in ima lasten črkopis, ki se uporablja od desne proti levi. Ima 22 črk za soglasnike, samoglasnikov kot samostojne črke pa ne pozna. Samoglasniki se namreč kot posebna oznaka piše na soglasnik. Abeceda tega jezika se imenuje Estrangelo. Vse obdobje tja do 14. stoletja so bila vsa književna dela sirsko pravoslavnih kristjanov napisana v tem jeziku. Šele kasneje pa so jih začeli pisati tudi v arabščini. Prvo Biblijo so prevedli v sirski jezik že v 4. stoletju in se imenuje Peshito.

Dandanes je sirščina, razdeljena na vzhodni (Irak) in zahodni (Sirija) dialekt umirajoč jezik. Arabščina je preprosto preveč vplivna in tako sirščina obstaja le še v posamičnih majhnih otokih, obdanimi z oceani arabsko, turško in kurdsko govorečega prebivalstva. Vsekakor pa se izplača obiskati te zadnje preostanke izginjajoče kulture. Prvega najdemo v gorovju Antilibanon približno petdeset kilometrov severozahodno od Damaska in se imenujej Maalula. Drugi pa je Dežela božjih služabnikov Tur Abdin v jugovzhodni Turčiji v trikotniku meja z Sirijo in Irakom.

Človek bi mislil, da gre za pozabljen jezik, ki se ga nihče več ne uči. Vendar prav nasprotno. V starodavnih samostanih kot je Mor Abraham, Mor Gabriel in Deyruzafan še vedno teko šole tega nenavadnega jezika, ki ga je nekoč govoril Jezus Kristus.

Liturgično življenje

Tradicija sirskega ortodoksnega liturgičnega življenja je ena najlepših in najbogatejših, ki ga lahko najdemo v krščanskem duhovnem življenju. Opazi pa se še ena nenavadna podobnost. Sirski kristjani kličejo krščanskega Boga Allah in vizualna podoba njihovih pobožnosti je neverjetno podobna muslimanskim. Nič čudnega, saj je v 7. stoletju Arabija bila pol krščanska dežela, po legendi pa je bil tudi eden izmed Mohamedov vzgojiteljev krščanski menih. Da pa bi bilo vse skupaj še bolj zanimivo: čevlje se pusti zunaj cerkve in križa se po pravoslavno: z desne na levo in s tremi prsti. Odveč bi bilo pa tudi povedati, da slede julijanskemu koledarju.

Liturgično življenje se je oblikovalo v teh glavnih centrih: v Jeruzalemu, Antiohiji in Edessi. Himne igrajo v liturgičnem življenju veliko vlogo. Zanimivo pa je, da ne poznajo večglasnega petja, ampak le afonalno in risponzijsko petje. V sirskih cerkvah poteka liturgično življenje nekoliko drugače, kot ga poznamo v cerkvah drugih krščanski vej. Tradicionalna cerkev je v Siriji razdeljena v tri dele: prostor za duhovnika imenovan beth qudsho, cerkvena ladja, ki je običajno obrnjena počez glede na prostor za duhovnika in se imenuje haiklo in poseben del cerkvene ladje imenovan qestromo in je namenjen zboru. Zanimivo je tudi, da strop cerkvene ladje tvorijo zanimivi banjasti oboki. Ko v cerkvi poteka maša mora oltar biti posvečen. To dosežejo tako, da na njem biti kos posvečenega lesa na katerem stoji z blagom posvečen kelih. Sirska cerkev ne pozna kipov, prav tako pa tudi ne ikon. Poznajo pa številne izredno lepo izvezene tapiserije, na katerih so predstavljeni svetopisemski dogodki. Ko se maša začne tudi razmaknejo zaveso, ki loči oltar od cerkvene ladje. V samem oltarju najdemo tudi zanimivosti, ki so značilnost orientalskega življenja in jih najdemo tudi v mošejah. Nojevo jajce je v tem svetu simbol rodovitnosti. Najdemo ga na svetilkah. Ob najpomembnejših trenutkih liturgije pa uporabljajo še posebno napravo ki se imenuje marwahto. Gre za srebrno ploščo podobno krožniku, na kateri so reliefi nadangelov. To je angelov s šestimi krili. Plošča je na dolgi palici in je na prvi pogled podobna burklam s katerimi so naše prababice v peči dajale kruh. Tudi samo obhajilo je takšno kot se za te kraje spodobi: nobenih hostij, pač pa vino in koščki nekvašenega kruha.

Kot preostale cerkve poznajo v sirsko pravoslavni tradiciji tudi zakramente. Krst (tekso da modo) se izvaja s potapljanjem otrok v posebne bazene s posvečeno vodo. Poznajo še zakrament poroke takso d´zuwogo, ko mladoporočencema na glavo postavijo krono in nevesti tančico pred obraz. Sveto posvečenje tekso d´qandilo se da resno bolnim, ki so v življenski nevarnosti. Poznajo še izpoved vere mawdyonutho, ki se izpove pred začetkom pobožnosti. Poznajo pa tudi zakrament mašniškega posvečenja mshamshonitho.

Samostansko življenje

santuario_mariano_santa_maria_di_seydnayaV orientalnem krščanstvu poznajo tudi dolgo tradicijo meniškega in samostanskega življenja. Pravzaprav se je puščavniško in samostansko življenje začelo prav tu. Na področju Bližnjega vzhoda je bilo nekdaj posejanih na stotine samostanov, ki pa so dandanes večinoma v ruševinah.

Sirska pravoslavna cerkev pozna razne oblike meniškega življenja. To je lahko menih deiroyo, puščavnik ihidoyo, stebričar styliti, bosi menih shmitoyo, popotni menih ali misionar rahoto, gorski menih turoyo ali pa puščavski menih madbroyo. Cela vrsta meniških oblik namreč. Vedeti moramo namreč, da je meniško in misijonarsko življenje v sirski skupnosti izredno razširjeno. Nič čudnega torej, da so v času največjega razcveta jakobitski in nestorijanski duhovniki prišli tudi do današnje vzhodne Kitajske in južne Indije.

Nekdaj je bilo med Sredozemsko obalo in Iranom na stotine samostanov. V preizkušnjah zadnjih dveh tisočletij jih je večina propadla, vendar jih je navkljub vsemu kar nekaj še veliko preživelo.

Samostani na tem področju so pravzaprav različnih krščanskih sveta. Mar Saba na Zahodnem bregu in Mar Gregoriou v Siriji sta grško pravoslavna, Mar Tekla je ženski grško pravoslavni samostan v Maalula. V tem istem kraju je še Mar Sarkis, ki je grško katoliški oziroma melkitski. Prav takšen je tudi Deir Mar Musa al Habashi v Sirski puščavi v bližini Homsa. Tudi Nestorijanci imanjo nekaj samostanov. Izrazit njihov predstavnik je starodavni Mar Mattai v iraškem Kurdistanu.

Vendar pa je najlepša skupina sirsko pravoslavnih samostanov v skrivnostni, skorajda pozabljeni deželi v jugovzhodni Turčiji. To je Tur Abdin. Dežela božjih služabnikov. To je dežela, ki nam prikaže krščanstvo v svoji prvobitni podobi.

Tur Abdin

Med mogočnima rekama Eufrat in Tigris južno od kurdskih gora tik, preden se dežela prevesi v širno ravnino Mezopotamije leži osamljena dežela Tur Abdin. Jedro dežele, sta dve mesti in sicer Midyat in Mardin. Usoda te dežele je čisti primer dogajanja katerega nedolžne žrtve so orientalski kristjani v zmedi današnjih dni.
Krščanstvo se je V Tur Abdinu (deželi božjih službanikov) razširilo že v 2. stoletju našega štetja, prevladujoč značaj pa je doseglo s pomočjo menihov v četrtem stoletju. Arabska zasedba ni pomenila posebne spremembe in v deželi je še vedno cvetela krščanska kultura, ki je imela temelje v številnih samostanih, ki so bili raztreseni po celotni deželi. Obdobje miru se je končalo v 13. in 14. stoletju, ko so Tur Abdin razrušili najprej Mongoli, za njimi pa še Timurlenkove vojske. Navkljub vsemu je dežela ostala krščanska in takšna ostala do 1. svetovne vojne. V času genocida so sirski kristjani trpeli na vse mogoče načine. Najprej zato, ker niso bili Turki, pa zato ker niso bili muslimani in zato ker v boju za vodne in zemeljske vire niso bili Kurdi. Vendar je dežela obdržala krščanski značaj še do 60-tih let prejšnjega stoletja.

Še v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je v deželi, ki meri kakih 3000 kvadratnih kilometrov živelo kakih 70.000 kristjanov in so bili večinsko prebivalstvo dežele. Potem pa se je zgodilo nekaj zelo neprijetnih stvari. Od poljedelstva se zaradi padca cen preprosto ni dalo več živeti, na krščansko ozemlje so s svojimi čredami vdirali Kurdi, ki so za povrh še dvignili vstajo proti sekularni turški državi. Sledilo je desetletja bojev in ponudila se je možnost lepšega življenja na Zahodu. Kar naenkrat so se vsi želeli odseliti in turška država, ki je nacionalna država Turkov ni imela nič proti. Dandanes jih je ostalo le še 3000 in jedro njihove skupnosti so starodavni samostani Mor Malke, Mor Abraham, Matere božje v Hahu in dva najpomembnejša Mor Gabriel pri Midyatu in Deyrulzafaran v Mardinu.

Dandanes se center krščanstva samostan Mor Gabriel, pa tudi še nekaj drugih preostalih krščanskih vasi. Je že tako: pri monoteističnih religijah je običajno tako, da ljudje žive drug ob drugem, a zelo redko skupaj. Tako se danes v Midyatu in Mardinu v veduti obeh mest mešajo minareti in cerkveni zvoniki. A je že pač tako, da so v samih mestih, pa tudi marsikje drugje na podeželju cerkve predelane v stanovanja v katerih žive Kurdi.

Kristjani tega področja so tisti pravi. Nobenega kolebanja v veri. Neomajno ostajajo prepričani v veri in ničesar jih ne premakne. Zadnja desetletja pritisk nanje ni več tako močan, saj jih ščiti država, ki bi rada prišla v Evropsko unijo in mora paziti na pravice manjšin. Je pa po drugi strani tudi res, da neznatno število preostalih za državo ne pomeni več nikakršne grožnje.

syria-steeple-afpNajbolj zanimiv je samostan Mor Gabriel. Leži nekaj kilometrov zunaj Midyata in ga vodi odločni nadškof in metropolit Aboon Aktas. Zaradi varnosti sta v samostanu združena dva samostana. Ženski in moški. Moški menih so vsi oblečeni v črno z značilnimi kutami, na katerih je trinajst belih križev na črni podlagi. Le nadškov Aktas ima pokrivalo v obliki perzijske kupole, saj je poleg tega da je menih istočasno tudi škof. Pri nunah pa opazimo še eno zanimivost. Obraz imajo odkrit, vse ostalo pa je pokrito. Njihova obleka je prav nenavadno podobna burkam s katerimi se pokrivajo pravoverne muslimanke.

V samostanu je tudi šola Suryoya, starodavnega aramejskega jezika. Vsak dan avtobus po krščanskih vaseh pobere otroke in jih pripelje na šolanje v samostan. Uče se torej starodavnega jezika in v njem tudi komunicirajo med seboj. Samostan Dyrulzafaran je v bližini Mardina. Je nekdanji sedež patriarhata in tudi nekoliko starejši. Leži na pobočju. Za hrbtom so kurdske gore, pod njim pa širna ravnina Mezopotamije. Ker je bil samostan sedež patriarha do 1. svetovne vojne si lahko ogledamo bogato starodavno cerkveno opremo, patriarhov sedež, knjižnico in tisto nenavadno patriarhovo nosilnico, ki so jo nosili konji.

Zanimivi pa sta tudi obe mesti. Tako v Mardinu in Midyatu je vpliv kršanstva na daleč viden, saj silhueto mesta opredeljujejo cerkveni zvoniki. Pa tudi minareti, ki jih je vedno več in so vedno višji. Vendar se krščanska skupnost ne da: vztrajajo okoli svojih še preostalih cerkva kot že vztrajajo tisočletja.

Zgodba o orientalskem krščanstvu je preprosto tragična. Označujejo jo vzponi in padci. V stoletjih vzpona ob koncu antike je krščanstvo nadomestila predhodna verstva. Se zapletlo v orjaške spore med seboj v zvezi s pravovernostjo. Notranji spori so povzročili in omogočili vzpona Islama pod katero oblastjo orientalski kristjani sedaj žive že štirinajst stoletij. Obdobje vzponov so nadomestili obdobja padcev in preizkušenj. Ti zadnji trajajo tudi še dandanes, ko so ogroženi zadnji ostanki krščanstva.

Viri:
1. Living Cultural Heritage, Tur Abdin, Hans Hollerweger, Freunde des Tur abdin, Linz Avstrija, 1999
2. Die Apostolische Kirche des Ostens, Wilhelm Baum, Dietmar W. Winkler, Verlag Kitab, Celovec, Avstrija, 2000,
3. The Syrian Orthodox Church of Antioch and All the East, Christine Chaillot, Inter ortodox dialogue, Geneva, Švica, 1998,
4. Information Christlicher Orient, ICO, Freunde des Tur Abdin, revija, letniki 2002 in 2003,
5. Stimme des Tur Abdin, Freunde des Tur Abdin, revija, letniki 2002 in 2003,
6. Deir mar Mussa al Habashi, Al Daudi, Ola Abvdallah, Nebek, Syria 2002,
7. www.nordirak-turabdin./info/cms/index/php,
8. www.turabdin.com
9. www.diozese-linz.at/einrictunge/ico/

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.