J. Letnar Černič, Ius info: Od Barbarinega rova do rudnika Pečovnik

V zadnjih mesecih je državna oblast, po trajnih pritiskih civilne družbe, končno malenkostno spremenila svojo politiko do posmrtnih ostankov žrtev povojnih hudodelstev zoper človečnost in genocida po drugi svetovni vojni. Dobrih sedem let po uradnem odkritju grozodejstev v Barbarinem rovu v Hudi jami v Rečici pri Laškem se je tako končno začelo prenašanje posmrtnih ostankov žrtev. Ali je slovenska država storila dovolj, da bi se počasi, korak za korakom, zaprlo eno izmed najtemačnejših poglavij slovenske zgodovine?

Povojna hudodelstva zoper sto tisoč in več ljudi na skoraj sedemsto različnih krajih na slovenskem ozemlju so, z vidika vsebinske presoje mednarodnega kazenskega prava in prava človekovih pravic, dokaj enostavna zadeva. Šlo je hudodelstva zoper človečnost, v določenih segmentih tudi za dejanje genocida, še posebej, če uporabimo slovensko kazensko zakonodajo, ki dejanje genocida opredeljuje širše. Tudi z vidika prava človekovih pravic se je zgodil nedopusten in arbitraren poseg v pravico do življenja posameznikov.

Številna grobišča so že zabeležena, druga ostaja še neodkrita. Nekaj tisoč trupel naj bi denimo domnevno ležalo še v neizkopanem rudniku Pečovnik pri Celju. Iz filozofskega vidika izhaja, da mora vsaka država svoje mrtve dostojanstveno pokopati, ne glede na kateri svetovnonazorski strani so padli. Ta pietetna obveznost omogoča vsakokratni tranzicijski družbi, da začne očiščevati svojo podzavest in izgrajevati svoje nove temelje. Izkop in pokop sta nujni dejanji, vendar morata potekati dostojanstveno, ne po domače, kot smo v zadnjih dneh priča v Barbarinem rovu v Hudi jami. Ali za varovanje človekovega dostojanstva zadostuje, da mrtve in njihove kosti že končno izkopljemo in jih dostojanstveno pokopljemo? Zagotovo lahko izkop in pokop posmrtnih ostankov žrtev pripomoreta k uresničevanju človekovega  dostojanstva, vendar samo po sebi nista zadostna.

Slovenska država ima po bogati praksi različnih in številnih regionalnih ter mednarodnih odborov in sodišč za človekove pravice pozitivno obveznost, da skrbno, natančno in objektivno razišče in preišče zakaj je prišlo do genocida in hudodelstev zoper človečnost po drugi svetovni vojni. Še pomembnejše pa je, kdo vse v verigi nekdanjega partijskega aparata in njegovih krvoločnih eksekutorjev je zanje odgovoren. Pri tem je slednje pomembno tako za morebitne sodne pregone, ki jih je večina javnosti in strokovnjakov neupravičeno, iz kdove katerih razlogov že odpisala, kot tudi za sorodnike in vse nas, ki živimo v tej državi, in ki imamo pravico, da izvemo, kako je prišlo do sistematičnega in vsesplošnega načrta za poboj sto tisoč in več ljudi. Državna obveznost, da razišče in preganja, je pozitivna obveznost, ki od nje zahteva aktivno ukrepanje in ne nadaljevanje zatečenega stanja, torej pasivnosti.

Več: Ius info