Avtor: Bogomir Štefanič.
Vprašanje umetnega oplojevanja samskih žensk vrnjeno na pravnopolitični dnevni red.
Marsikateri bralec Družine se najbrž še dokaj dobro spomni dogajanja izpred skoraj dvanajstih let, povezanega z zakonom o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo (OBMP). Leta 2001 je tedanja levo-liberalna večina ta zakon, sprejet leta 2000, z novelo spremenila tako, da je med upravičenke do postopkov OBMP uvrstila tudi samske ženske. Sporna rešitev je nato postala predmet referenduma in več kot dvotretjinska večina udeležencev ljudskega odločanja se je izrekla proti takšni širitvi upravičenskega kroga.
Do postopkov OBMP upravičen le par
V veljavi je torej ostala ureditev, ki določa (5. člen zakona o OBMP), da sta »do postopkov OBMP upravičena moški in ženska, ki živita v medsebojni zakonski zvezi ali zunajzakonski skupnosti in ki glede na izkušnje medicinske znanosti ne moreta pričakovati, da bi dosegla zanositev s spolnim odnosom, in jima ni mogoče pomagati z drugimi postopki zdravljenja neplodnosti.«
O postopkih umetne oploditve nato zakon še na več mestih govori kot o izključni pravici (zunaj)zakonskega para (npr: »do postopkov OBMP sta upravičena zakonca ali zunajzakonska partnerja, ki sta polnoletna, razsodna in v primerni starosti za opravljanje starševskih dolžnosti ter v takem psihosocialnem stanju, v skladu s katerim se lahko utemeljeno pričakuje, da bosta sposobna opravljati starševske dolžnosti v korist otroka«; »preden se opravi OBMP s spolnimi celicami darovalke ali darovalca, se morata zakonca ali zunajzakonska partnerja udeležiti psihološko-socialnega svetovanja«; »postopek OBMP /…/ se lahko opravi samo na podlagi pisne privolitve zakoncev ali zunajzakonskih partnerjev«; »za očeta otroka, ki je bil spočet z biomedicinsko pomočjo, velja materin mož ali njen zunajzakonski partner«).
Sodeč po izkušnjah iz leta 2001, pa tudi precej mlajšega dogajanja, povezanega s sprejemanjem spornega družinskega zakonika, je bilo najbrž le vprašanje časa, kdaj bo takšna, na par naravnana ureditev »napadena« in bo v ospredje potisnjen posameznik, pravilneje posameznica kot nosilka pravice do umetne oploditve.
To vprašanje se je tako nedavno znašlo na dnevnem redu ustavnega sodišča; septembra lani ga je sprožila pobudnica, ki ni bila poročena in ni živela v zunajzakonski skupnosti, izhajala pa je s stališča, da veljavna zakonodaja iz kroga upravičencev do zdravljenja neplodnosti in postopkov OBMP izključuje samske ženske, kar naj bi predstavljalo kršitev pravice do svobodne odločitve o rojstvu otrok iz 55. člena ustave, pa tudi 14. člena ustave, ki vsakomur zagotavlja enake človekove pravice in temeljne svoboščine ne glede na osebne okoliščine (v tem primeru torej ne glede na samskost). Če malce banaliziramo (pri čemer pa bomo uporabili kar pobudničine besede iz sicer anonimnega intervjuja v Dnevnikovem objektivu), je bila v ozadju ustavne presoje naslednja miselnost: »Kakšna pa je razlika med samsko žensko, ki slučajno zanosi na novoletni zabavi in nato očetu rojstvo otroka prikrije, in samsko žensko, ki se zavestno odloči, da bo zanosila z OBMP in bo tega otroka sama vzgajala?«
Vrnitev že zavrnjene pobude
Toda ustavni sodniki so ravnali drugače, kot je pričakovala pobudnica: na pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti na par naravnanih členov zakona o OBMP so se s sklepom, sprejetim januarja letos, odzvali »nevsebinsko«: pobudnici namreč, ker »ni izkazala, da se nahaja v položaju, v katerem je za zdravstvene težave, s katerimi utemeljuje prikrajšanje pri možnosti rojstva otroka, potreben prav postopek OBMP«, niso priznali pravnega interesa, zato so zadevo zavrgli. In sprožili opazen negativni odmev ne le v prevladujočih levičarskih medijih (ki so denimo izrazito tendenciozno pisali o »ženski, ki ne sme biti mama« in naj bi bila nekakšna žrtev »slovenskih vernikov v sveto trojico oče-mati-otrok«), temveč tudi v nazorsko enako usmerjenih političnih krogih. Poslanke in nekateri poslanci tranzicijske levice so takoj »posvojili« iz formalnih razlogov že zavrnjeno ustavno pobudo, jo opremili z 38 poslanskimi podpisi (tretjina parlamentarcev lahko zahteva ustavno presojo in ji pri tem ni treba izkazovati pravnega interesa) in jo še enkrat poslali na mizo ustavnih sodnikov. Tokrat pričakujejo vsebinski izrek o ureditvi, ki Slovenijo po prepričanju poslank Socialnih demokratov »vrača v 19. stoletje«, saj naj bi ženskam vsiljeval položaj, ko naj bi bile »nepopolne brez moškega«.
Če se torej dosedanja ureditev ukvarja s t. i. funkcionalno neplodnostjo v paru, ki iz tega ali onega razloga ne more imeti otrok, naj bi se poslej po željah pobudnikov za njeno spremembo ukvarjala tudi s t. i. socialno neplodnostjo, ki je posledica samskosti ali istospolne usmerjenosti.
Res je, takšna usmeritev je podlaga zakonodaj, ki urejajo umetno oploditev, v več evropskih državah – te so zato tudi »destinacija« slovenskih samskih ali istospolnih uporabnic tovrstnih storitev –, po drugi strani pa je tudi res, da gre za usmeritev, ki ni skladna z nekaterimi strokovnimi izhodišči. Spomnimo se, da je bilo že ob referendumu leta 2001 v javnosti znano načelo odbora izvedencev za bioetiko pri Svetu Evrope, ki pravi, da se sme biomedicinska pomoč pri spočetju opraviti za heteroseksualne pare, in to, kadar obstajajo primerne razmere za blaginjo prihodnjega otroka in samo potem, ko so odpovedale druge metode zdravljenja neplodnosti …
Čigave koristi naj bodo v ospredju?
Prav tu trčimo ob temeljni problem celotne zgodbe: v ospredje vsaj nekaterih strokovnih razmislekov je postavljena blaginja otroka. V njegovo največjo korist je, pa če stvari še tako obračamo na glavo, da ima in pozna oba roditelja. Vnovičen poskus uvajanja nove svoboščine za samske ženske v zakon o OBMP pa v ospredje postavlja individualno željo po izkušnji materinstva, ki pravico imeti otroka po prepričanju mnogih zgrešeno razume kot splošno človekovo pravico. V tej perspektivi se torej bistveno spremeni predvsem pogled na pravice otrok.
Na to dejstvo denimo opozarja tudi italijanski strokovnjak Adriano Pessina v knjigi Bioetika, ki je nedavno izšla pri založbi Družina. V poglavju, posvečenem zunajtelesni oploditvi, tako med drugim zapiše: »Zaradi različnih razlogov nekatere osebe nočejo prevzeti odgovornosti za odnos v paru ali pa načrtujejo take spolne odnose, ki izključujejo rojevanje (na primer tako imenovani homoseksualni pari), kljub temu pa hočejo imeti lastne otroke. Vidimo, kako se oblikuje neki lik ‘otroka’, ki vedno bolj ustreza čustvenim in psihološkim potrebam, ki jih je treba za vsako ceno zadovoljiti.«
Če se na tej točki vrnemo k banalni primerjavi med žensko, ki zanosi na novoletni zabavi, in samsko žensko, ki zanosi v postopku OBMP z darovanim semenom: dejansko med obema ravnanjema ni bistvene razlike – ne eno ne drugo nima pred očmi koristi otroka. Kaj pa bodo imeli pred očmi ustavni sodniki? Odgovor lahko pričakujemo razmeroma hitro, saj poslanska pobuda za ustavno presojo pričakuje prednostno obravnavo.
Pa še to: v tem zapisu smo zavestno pustili ob strani cerkveno stališče, ki zaradi koristi otrok pa tudi zakoncev zunajtelesno oploditev presoja kot neprimerno pot soočanja z neplodnostjo.
Vir: Družina
