/ … /
Pred kakšnim mesecem mi je v knjižnici pod roke naključno prišla knjiga oxfordskega profesorja politične zgodovine ter predvsem globokega poznavalca Srednje Evrope Timothyija Gartona Asha z naslovom Dosje (The File). Ash je konec sedemdesetih in na začetku osemdesetih let nekaj let preživel v vzhodnem Berlinu v takratni Nemški demokratični republiki (NDR), kjer je sprva nameraval napisati doktorat o nemškem odporu zoper nacistični totalitarizem, potem pa je spričo okoliščin začel raziskovati delovanje totalitarne policijske vzhodnonemške države.
/ … /
Kako pa lahko Ashovo izkušnjo umestimo v slovensko družbeno realnost? Za slovensko družbo obstaja Ashova izkušnja popolnoma nereflektirana. Več kot dvajset let po razpadu totalitarnega režima bivše nedemokratične države ostaja dostop do celotnega arhivskega gradiva omejen. Nobene zgodovinske izkušnje nismo potegniti iz tega obdobja. Državni organi ne želijo ponoviti, kar je že večkrat zapisalo slovensko Ustavno sodišče, da slovenska demokratična družba ni naslednica bivšega totalitarnega režima, ki je vladal do leta 1990, ter slovenska pravna država temelji na spoštovanju človekovih pravic, ter da je zato potrebno odpreti brez razprav, vse arhive, ki so nastali v nedemokratičnem režimu. Brez izjeme.
Ker do takšnega spoznanja različne interesne skupine nočejo priti, slovenski Dosje še vedno ostaja odprt in bo ostal odprt toliko časa, dokler bodo javni in zasebni arhivi nekaterih posameznikov ostali zaprti. Slovenska danost zato ne bi mogla biti bolj različna od (vzhodno) nemške in se utaplja v pomanjkanju katarze. Zato vse vodi – kot je zapisal pisatelj Drago Jančar leta 1997 ob koncu spremne besede k Ashovem Dosjeju – k ‘nesposobnosti za življenje v sproščeni sedanjosti in prihodnosti.’ (str. 265).
Več: Ius kolumna
