Blokada FB strani tednika Družina, ki so jo izvedeli novodobni slovenski svečeniki iz cerkva nevladnih organizacij, samooklicani varuhi njim samim razodetih novih verskih dogem, je bila žrtvovana na oltarju boga tolerance in boga seksualne svobode, ki ju islamski migranti nočejo častiti.
Zavoljo koronakrize so bili strašljivi napadi skrajnežev v Parizu in Nici (Francija ima od vseh zahodnih držav največjo muslimansko skupnost) deležni manj pozornosti, kot bi je morali biti. Še manj je bilo časa za razmislek, kaj imajo skupnega z žaljivimi karikaturami Mohameda ter kaj nam lahko povedo o blokadi strani Družine na Facebooku. Vsi trije navedeni dogodki so namreč mogoči le v kontekstu evropskega zahoda, pri čemer je zadeva s FB-stranjo Družine le slovenska lokalna različica; a spet ne tako zelo skrajna, da se ne bi mogla zgoditi tudi npr. na Švedskem ali v Belgiji.
Islam še ni ločil cerkve od države in ob tem priznal svobodo vere
Islam še kar naprej trpi zaradi svoje teološke razdrobljenosti, zaradi katere si lahko vsaka skupinica privošči lastno interpretacijo džihada, tudi skrajno nasilno. Francoski predsednik Emmanuel Macron je imel prav, ko je ob pariškem napadu govoril o globalni krizi islama. Gledano sociološko, islam oz. del sveta, v katerem je ta religija prevladujoča, pač še ni ločil cerkve od države in ob tem priznal svobodo vere. Kdaj bodo islamske družbe dozorele do te stopnje, je težko reči, kajti islamski svet pestijo revščina, slaba vladavina in hkrati naravnost perverzna razsipnost teokratičnih družb v zalivskih državah, kar vse le spodbuja frustracijo muslimanov in hkrati spodbuja terorizem. (Iran je poseben primer.)
Upanje, da bo Turčija svetal zgled muslimanskega sveta, je razblinil prav Recep Tayyip Erdogan, ki je nekoč poosebljal to upanje. Največja muslimanska država Indonezija se otepa skrajnežev, Pakistan je z njimi skoraj izgubil boj. Muslimanske države južnega krila Sredozemlja vzdržujejo svoj pretežno pozitiven prispevek k mednarodnim odnosom le z velikim naporom in na večji ali manjši račun demokracije doma.
Skupna vsem naštetim državam oz. družbam je centralnost religije – na benigen, tudi pozitiven način ali pa kot sredstvo dominacije, zatiranja drugače mislečih doma in ekspanzije zunaj, izvoza revolucije.
Muslimanki migranti boga tolerance in boga seksualne svobode nočejo častiti
Ta predmoderni svet prav na evropskih tleh prek priseljencev trči v povsem drugačen svet, svet, ki mu je za religijo vseeno. Nemogoče si je namreč danes zahodnemu človeku zamisliti, da bi kdo umrl za vero, da bi kdo ubijal za vero ali tudi da bi kdo žalitev verske figure postavil više od žalitve konkretnega človeka tu in zdaj.
V tem svetu so namreč na oltarje postavili nove bogove, bogove različnih pravic; bogove, ki so karikature nekdanjega Boga in ki so ustvarili pravo zmedo vrednot brez prave hierarhije. Je npr. pravica do svobodnega izražanja (celo do stopnje žalitve) res najvišji bog? Tisti bog, zaradi katerega bodo žrtvovani celo darovi zaslužka od prodaje francoskih izdelkov na trgih muslimanskih držav? Ali je to morda bog seksualne svobode? Ali pa bog tolerance?
Zlasti slednji je priseljencem – vključno z nasilneži med njimi – dopustil prihod v nove dežele, ki pa niso postale tudi njihove nove domovine, kar se sklada z Macronovim omenjanjem islamskega separatizma. Priseljenci namreč zahodnih bogov oz. vrednot niso sprejeli: niso hoteli častiti boga tolerance in boga seksualne svobode; dovolj jim je bil bog pravic in bog polnega trebuha, za Boga pa na tem oltarju itak ni bilo prostora, še humanistična božanstva življenja, pravičnosti, umetnosti, domoljubja, delavnosti itd. komaj še najdejo kotiček zase.
Blokada FB strani tednika Družina žrtvovana na oltarju boga tolerance in boga seksualne svobode
In prav na oltarju teh dveh bogov, boga tolerance in boga seksualne svobode, so prejšnji teden novodobni slovenski svečeniki iz cerkva nevladnih organizacij, samooklicani varuhi njim samim razodetih novih verskih dogem žrtvovali tudi pravico tednika Družine do svojega pogleda.
Ti novi dušebrižniki trdijo, da odklanjajo nasilje, a vendar tako radi relativizirajo nasilje islamskih skrajnežev z opravičevanjem z zgodovinskimi razlogi ali celo domnevno sodobno dominacijo krščanskega sveta nad muslimanskim. Toda njihovo, za zdaj le verbalno, pravno, digitalno nasilje (blokada FB strani tednika Družina) nad drugače mislečimi se lahko v prihodnosti sprevrže v bolj ali manj sterilne oblike eliminacije, tudi fizičnega nasilja, če bo treba, da – po svoji interpretaciji – zavarujejo novo sekularno religijo. In če na zahodu takšnim dušebrižnikom manjka poguma za fizično nasilje, lahko pri nas črpajo iz bogate zakladnice izkušenj iz druge svetovne vojne in po njej, boljševikov pa pri nas itak ne manjka.
Kaj torej? Preden bo za vse nas prepozno, potrebujemo dialog vseh, ki so jim mar pravi humanistični in drugi temelji Evrope: krščanstvo, grško-rimski temelji, judovski temelji. Zaveznik sožitja v Evropi (tudi s priseljenci, tudi iz muslimanskih držav) ni agresiven sekularni liberalizem, ki odklanja zlasti krščanstvo (in se pri tem celo spogleduje z militantnim islamizmom), ampak prav krščanstvo. Tu pa je naloga tudi za krščanske Cerkve (in druge religije), da bi bile prepoznane kot nujne za obnovitev tega sožitja.
